Bila je Ančka. Mlado dekle, sicer bolj majhne toda čvrste postave. Hitro se je vzpenjala, kot bi hodila po ravnem. Vedel je, da rada je planinari. Doslej jo še ni videl v tem hribu. Rad se je pogovarjal z njo. Bilo je to lepo in veselo dekle. Rdeči lasje so ji obkrožali pegasti obraz, ko pa je spregovoril z njo, to niso bile več pege, pač pa prikupne pegice.
Predaleč je bila, da bi jo opozoril nase pa tudi, saj si ni želel družbe. Vedel pa je, da je lahko namenjena le do jase in naprej na vrh.
Popravil se je v bolj udoben položaj, odstranil nekaj kamenja, da ga ne bi žulilo v kolena in jo začel spremljati.
Večkrat je bil že v njeni družbi. Ob sobotah, ko je bil v edinem hotelu v mestu vedno ples, sta tudi zaplesala. Vedno je bila tam le v družbi prijateljice, ni je mogel prepričati, da bi jo sam smel pospremiti.
Ko jo je opazoval, si je skoraj želel, da bi si izbrala smer, ki bi jo privedla po njegovi stezi, ki pa so jo le redki poznali.
Saj si je prav zato izbral ta kotiček.
Potem jo je zakrilo grmovje, zaman bi jo iskal pa je usmeril pogled na tisti del jase, kjer bi jo lahko pričakoval.
Na hitro je pogledal še višje gor. Tomaž je sedel na klopi, ki si jo je postavil ob čebelnjaku. Pomislil je, da morda gre Ančka prav tja, k Tomažu, pa je hitro odgnal to misel, zdelo se je nemogoče.
"Tudi če bi bilo mogoče, ni to res!
Tomaž je že čez petdeset. Saj je njegova hči starejša od Ančke."
Sedaj se je prikazala izza grmovja, pomahala Tomažu, ki je vstal, verjetno ji je nekaj zaklical, Andreju se je zdelo, da je pospešila korak, namerila se je prav k Tomažu.
»Pa ja ne,« je na glas rekel. Zazijal je, nobene sline ni čutil, skoraj nelagodno se je počutil.
Gledal ju je, ko sta objeta hodila v krogu, kot da bi plesala. Hotel je že odmakniti pogled, za malo se mu je zdelo, počutil se je izdanega. Jezen je bil sam nase, da je to videl, da je nekaj spoznal, da se je tam dogajalo z dekletom to, česar bi si sam želel.
Že je odložil daljnogled pa ga je mučila radovednost, da je še bolj izostril pogled. Ob tem je nehote pomislil, da se je izplačal nakup dobrega daljnogleda, čeprav je bil to zanj prevelik izdatek.
Hitro je pripravil aparat z teleobjektivom, vedno ga je uporabljal, ko je snemal gozdne prebivalce, tudi takrat, ko so bili le ti pri prav intimnih opravilih.
Po vsem tem je videl, da se to ni zgodilo prvič. Ko jo je oni objemal, mu je nekaj govorila pa je le zamahnil z roko, se malo odmaknil, spet zaokrožil z roko, kot bi ji hotel pokazati lepoto zgodnjega jutra. Videl je, sledila je temu zamahu, se smejala ter se privila k Tomažu. Spet sta zaplesala v krogu in kos za kosom obleke je padal na tla, dokler oba nista bila naga.
Za hip je prenehal snemati. Bil je jezen sam nase. Kar zaželel si je, da tega ne bi videl. Še manj vedel.
Andrej se je rad pogovarjal z njo, všeč mu je bilo, ko sta plesala, njen način, kako se je privila k njemu, da je čutil vročico, ki je vela iz nje, njeno telo je bilo mlado in čvrsto, njene grudi, majhne toda trdne, še zdaj jih je čutil, ko pa se je hote ali pa včasih tudi nehote stisnil k njej, ga je sicer začudeno pogledala, ko pa se je malce v zadregi odmaknil, je takoj šla za njim in mu s tem pokazala, da ji ni vseeno, kako jo sprejema.
Sedaj je videl vse drugače in spraševal se je, zakaj le je ni poskušal osvajati. Saj je bila vendar zelo dosegljiva,
Vedel je, da se je bal obveznosti, hotel je zaresno dekle, sedaj pa je iskal krivdo in opravičilo hkrati. Hotel je biti samozadovoljen pa je bil le grdo razočaran. Kot da bi mu pomenilo več, kot se je zares zgodilo.
Spet je pogledal tja čez in še vedno je videl ritmično premikanje teles.
Sedaj je hotel vse videti do konca. Občutil je v sebi zlobo in zadovoljstvo. Sam ni vedel zakaj. Govoril si je, da želi videti, kakšno zdržljivost premore stari.
Tedaj je za hip občutil slo. Moral se je premakniti, da se je popravil.. Njene noge so se sedaj dvignile kvišku in divje mahale.
Vse je bilo en sam klobčič teles.
Andrej je tako zavzeto opazoval vse to, da se mu je skoraj zaletelo, ko se je na prizorišču pojavila še tretja postava. Nastalo je vpitje, da ga je še Andrej ne bi mogel preslišati. V ljubezen se je vmešala Tomaževa žena Tončka in nastal je tak direndaj, da se je moral Andrej prav potruditi, da ne bi česa spregledal.
Tončka je potegnila dedca z dekleta, nato pa skočila nad njo in jo lasala in pretepala, Ančka si pa ni mogla kaj prida pomagati, vse se je zgodilo v hipu.
Tončka je bila dosti močnejše postave, pomagali sta ji še jeza in užaljenost.
Tulila je, da se je slišalo, kot, da bi volkulja tulila. Ančka pa je le tenko cvilila, da je le sem in tja slišal njeno čivkanje.
Medtem pa se je Tomaž odplazil proč, gor do čebelnjaka, si prav počasi oblekel hlače, si pogladil lase in gledal vse skupaj čisto tako kot, da se njega vse skupaj ne tiče, če je Tončka malo ponorela.
Ančka se je le s težavo rešila iz te nevihte, pobrala svoje cunjice in kar gola zbežala navzdol v grmovje. Videl je, da je Tončka vrgla čez grmovje oba čevlja, ki jih ni uspela pobrala ter vse skupaj zmetala dol v grmovje.
Gledala je Tomaža, še vedno divje mahala z rokami, on pa je le nemočno dvignil roke, da je pravzaprav on žrtev.
Videlo se je, da se je Tončka le počasi pomirila, stopila je do moža, objel jo je ter se nagnil čisto k njej.
Andreju je vsa logika odpovedala, ko je videl, da je Tomaž položil Tončko na tla in si jo vzel. Pravzaprav ni hotel videti, saj si ga je pravzaprav vzela ona, videl pa je, da je Tomaž še enkrat dokazoval svojo moškost.
Nič več tistega od maloprej ni bilo.
Je pa Andrej pogledal za Ančko, ki je napol gola ušla dol po bregu. Videl jo je za hip niže doli, ko si je oblačila srajco.
Skoraj milo se mu je storilo zaradi nje.
Tončka tega za gotovo ne bo zamolčala.
Spet bo zanimivo, celo televizija bo za nekaj časa bolj samevala.
Ostale bodo le čenče, ki pa bodo v škodo Ančki.
Sonce je že pregnalo senco po nasprotnem hribu vse dol do reke, le tu v Andrejevem gnezdu je bila še senca, ki so jo ustvarila visoka drevesa.
Ni več gledal za divjadjo po samotnih jasah, skrila se je v grmovje pa ne zaradi morebitnega ječanja pri čebelnjaku, saj jih tudi prejšnji hrup ne bi motil preveč, bilo je predaleč. Vedno se je po jutranji paši skrila in do poznega večera je ne bo na spregled.
Toda takrat bo on stal v trgovini za pultom in se prijazno smehljal strankam.