Ostala sva sama, moj fantek in jaz. Zaklela sem se, da me noben moški ne bo več imel za norca. Življenje se je počasi vračalo v normalo. Hodila sem v službo in domov, kjer sem ves svoj čas preživljala s svojim sinkom. Čas je mineval, skoraj eno leto je že minilo. Bila sem imuna na moške poglede, povabila na kavo sem zavračala, veljala sem za nedostopno.
In jasno, da tako ni moglo biti večno. Ko se je pojavil pravi, sem se začela tajati. Zgodila se mi je druga, tokrat prava pravljica, ki še traja.
Srečka sem spoznala v službi. K nam je prihajal kot stranka. Na prvi pogled nič posebnega, majhen, suh temnolasec. Ampak njegove oči. Njegove oči so žarele, kot dva kamenčka. Tak prijazen, dobrohoten pogled je imel. Počasi sva se začela pogovarjati. Najprej na splošno, kasneje pa tudi osebne reči. Ko me je povabil na kavo, sem sprejela. pogovarjala sva se več ur, kot bi se poznala od nekdaj. Izlila sem mu srce in on me je poslušal, ne da bi me prekinjal. Vse sem mu povedala, da sem ločena, da imam sina, ki ga imam neizmerno rada, vse o preteklosti. Tudi on mi je povedal o sebi, da je samski, da še živi pri starših in koliko je star. Uf, kar vrglo me je, sedem let je bil mlajši od mene. Smola, pa tako mi je bil všeč! »Ampak jaz z mladinci ne hodim,« sem mu rekla. Samo smejal se je.
Najine kavice so se začele ponavljati. Po cele ure sva samo sedela in se pogovarjala. In vsakič mi je prinesel šopek vrtnic. Enkrat sem mu rekla, da bi si moral najti dekle svojih let, on pa se je samo smejal in mi rekel, jaz sem svoje sanjsko dekle že našel. Uh, še danes mi grejo mravljinci po hrbtu, če se spomnim. Vztrajno me je vabil v kino in na večerje. Vedno mi je prinesel rože, zasipal me je z njimi. Z njim se je bilo tako lepo pogovarjati, tako prijetno, domače in toplo mi je bilo pri srcu. Ni bil noben izstopajoč frajer, ni pil, ne kadil, imel je nekaj dobrih prijateljev in eno staro katrco. Imel pa je ogromno, toplo srce. Počasi sem se začela zaljubljati vanj, nisem si hotela priznati ampak bilo je očitno. Zalotila sem se, da sanjarim in razmišljam, kako bi bilo, če bi bilo.
Čez nekaj mesecev sem ga spoznala s sinom, takrat sedemletnikom. Takoj sta se ujela. Srečko je znal z otroki. Na tak lep, naraven način ga je očaral, tako kot mene.
In še vedno mi je prinašal rože, zdaj vsak mesec. Hodil me je iskat v službo, me vozil domov in počasi začel ostajati čez noč. Moji principi so se začeli počasi tajati. Tako galantnega in pozornega moškega še nikoli prej nisem srečala. Nikoli mu ni bilo nič težko storiti zame. Če bi bilo potrebno, bi zame naredil vse. Vedno se je samo smejal. In nasmejal je tudi mene, saj je bil zelo duhovit, na svoj prijazen način.
Predstavila sem ga sestri, pa mami in prijateljem. Očaral jih je, tudi s svojo nesebično ljubeznijo do mojega sina in mene.
Preden sem spoznala njegove starše, sem imela precejšnjo tremo, sama sebi sem govorila, kakšna trapa sem. Lepo so me sprejeli, dobro se razumemo.
Zdaj že nekaj let živimo skupaj. Lepo nam je. Sin je med tem časom odrasel. Srečka ima za svojega očeta, čeprav ima s svojim pravim očetom redne stike. Pravi, da mu je Srečko vzgled, kakšen naj bi bil pravi moški. Vesela sem, da je tako.
In še najlepše na koncu, saj pravljice imajo vedno srečen konec, kajne?
Srečko me je v teh letih že nekajkrat zasnubil in jaz sem ga vedno zavrnila. Lansko leto za božič je poskusil znova, čepel je tam pred mano na kolenih s škatlico v roki, in me vprašal, če bi se poročila z njim. Srce mi je zatrepetalo, ja, rekla sem ja. Ti moj zlati Srečko, kako te imam rada. Nisem si mislila, da se bom še kdaj poročila, sploh pa ne pri triinštiridesetih.
To je bila moja pravljica, ki še traja. Srečna sem!