Še najbolj pa ste poznani po svoji strasti do Rolling Stonesov in po muzeju v pritličju hiše, ki ste ga posvetili njim. So vaša zadnja ljubezen?
Ne pomenijo zadnje ljubezni, morda še kaj pride. V mislih imam še nekaj projektov … Vzljubil sem jih 1964. leta, ko so izdali prvo LP ploščo. Moja največja sreča je, da so še vedno skupaj in še nastopajo. Od takrat zbiram njihove plošče. Imam vse, ki so jih izdali. Zbiram revije, njihove plakate, vstopnice za koncerte, različne spominke ... Bil sem na 52 koncertih, prvič 1967. leta v Milanu, nazadnje pa 13. julija letos v londonskem Hyde Parku. Poznam vse pesmi, vse o skupini preberem, vendar nisem fanatik v tem smislu, da bi po naslovnici plošče vedel, katere pesmi so na njej.
Kaj vas je pri njih tako pritegnilo, da ste jim posvetili muzej in kamniti oltar pred hišo?
Njihova glasba, način življenja, oblačenja … Dolgo sem imel »posejane« vse te plošče in spominke povsod po hiši, leta 2007 pa sem uredil dve sobi v pritličju v muzej. Žal že zmanjkuje prostora…
Vaš muzej je poznan po svetu, obiskujejo vas novinarji. Obiskal vas je celo brat Micka Jaggerja?
Res je, poleg slovenskih so prišli že italijanski, pa srbski novinarji … Lani sem bil zaradi muzeja celo na naslovnici Wall Street Journala. Chrisa Jaggerja, Mickovega brata, sem spoznal leta 2007, ko je nastopal v Ljubljani in v portoroškem Kanela baru. Ker sta koncert organizirala prijatelja Peter in Somona Šubelj, sem imel priložnost, da ga povabim k sebi domov. Nato je bil pri meni še trikrat. Zadovoljen sem, da sem leta 2008 lahko doma sprejel tudi spremljevalne glasbenike Rolling Stonesov, ki so takrat nastopili v portoroškem Avditoriju. Med njimi so bila imena, kot so spremljevalni vokal Bernard Fowler, trobentač Michael Davis, saksafonist Tim Ries in baskitarist Darryl Jones. Bil sem navdušen, oni pa tudi!
Kaj vam daje toliko energije?
Vse, kar sem doživel. Delo in veselje do življenja. Vedno si napravim načrt, kaj bom počel naslednji dan. Včeraj sem recimo doma temeljito očistil kotlovnico, saj se bliža sezona kurjenja. Te dni, ko bo primerno vreme, moram pobarvati lesene ograje na balkonih. Vse naredim, če ne danes, pa jutri ali pojutrišnjem. Rad imam red in čistočo, to je pogoj, da sploh začnem kaj delati.
Rad veliko spim. Pravim, da se maščujem za vseh 40 let na morju, ko sem spal »na obroke«. To mi daje energijo. In če le dopušča vreme, se peljem s kolesom vsak dan iz Lucije do Pirana in nazaj, skupaj dobrih osem kilometrov. Ko je mraz, pa grem peš. Vsak dan, brez izjeme.