Nenavadno je slišati, da bi bila lahko hrana vzrok za razpad nekega zakona, toda, na žalost, se je to v resnici tudi zgodilo.
Mogoče so se razlogi kopičili že pred tem.
Ne vem.
O njih mi moja sogovornica Jerneja ni kaj dosti pripovedovala. Zelo pa sem bila vesela, da me je sprejela in mi dovolila, da sem “brskala“ po njenem življenju.
Spoznali sva se že lani, ko sem iskala nasvete o drugačni prehrani zaradi bolnega sina.
Prijazno mi je razložila to in ono in mi dala kar nekaj koristnih napotkov.
In potem je naneslo, da se je sama znašla v težavah.
Poklicala me je, “stresla“ nekaj bremen z ramen in po mojem vztrajnem pregovarjanju je nastala tudi njena zgodba.
Jerneja je v svojih 35 letih imela kar nekaj neprijetnih izkušenj z zdravniki. Predvsem zato, ker se niso menili za njene težave. Največkrat jim je šla močno na živce, ker jih je hotela prepričati, da je z njo nekaj narobe. Nihče pa ji ni hotel verjeti.
“Dogajalo se mi je,“ je pripovedovala Jerneja, da me je po celem telesu tako srbelo, da sem mislila, da bom znorela. Ni pomagalo niti praskanje niti mazila, niti zdravila za živce. Vsi so me podili od sebe ,češ da sem histerična, da se mi blede, da hočem vzbujati pozornost. Srbenje se je začelo enkrat v puberteti. Mogoče sem bila res malo bolj živčna od ostalih, ker sem želela zmeraj biti med najboljšimi, to pa je bilo velikokrat težko. Najprej, to se dobro spomnim, me je začelo srbeti po vratu. Praskala sem se, včasih tudi do krvi, toda ni pomagalo. Začela sem se zavedati, da me v bistvu srbi pod kožo, v mesu, in ne na njej. Splošni zdravnik me je poslal k dermatologu- s posmehljivim nasmeškom na obrazu- in ta me je, zaradi moje vztrajnosti, napotil na Dermatološko kliniko. Izvidi so bili negativni in to je pomenilo, da mi nič ni.“
Jerneja je bila nekaj časa popolnoma na tleh. Izogibala se je ljudem, ker se je bala, da bi se ji posmehovali, istočasno pa je začenjala verjeti, da je, morda, alergična nanje. Zapirala se je v svoj svet, v šoli si je izborila zadnjo klop, v kateri je sedela sama in tudi pozneje, na fakulteti, je bila brez prijateljic in tesnejših stikov z drugimi študenti.
“Veliko sem hodila v naravo, študirala knjige, tudi v angleščini, iskala vzroke za svojo “bolezen” in trpela. Moji domači , preprosti kot so bili, so me gledali čudno. Zmeraj sem se jim zdela malo drugačna in tudi srbenje so imeli za eno izmed mojih trapastih navad. Spominjam se, da mi je zdravnik prepovedal maščobo , jajca in nekatere začimbe. Moja mama je bila vsa panična, ker brez »vegete« enostavno ni znala skuhati kosila. Bila je celo prepričana, da so ti dodatki življenjsko potrebna za rast otrok!“
“Spominjam se, kako je bilo na maturantskem izletu. Potovali smo po bivši Jugoslaviji, lepo smo se imeli, tudi moje težave niso bile tako izrazite. Ko smo prispeli v Niš smo si, seveda, na vsak način, morali ogledati znamenito Čele kulo (to je sloviti stolp narejen iz človeških lobanj). Stala sem pred njim in ko sem zrla v tiste prazne lobanje se je v meni nekaj premaknilo. Predstavljala sem si, kako so ljudi najprej mučili, jim potem rezali, mrcvarili ... Postalo mi je slabo, da sem enostavno zlezla skupaj .... Sošolce in razredničarko je zagrabil strah, ko so videli, da sem bleda kot stena. Najhuje je šele prišlo .... naslednji dan sem se prebudila polna rdečih lis po celem telesu ..... Bilo me tako sram, da bi se najraje pogreznila v zemljo. Bila sem po otročje prepričana, da nisem normalna ....”
Z Jernejo sva pili čajno mešanico. Eno izmed mnogih, ki jih pripravlja sama. O zdravilnih rastlinah ve ogromno. Njene izkušnje segajo tja v študentska leta, ko se je, povsem slučajno, zapletla v klepet z eno izmed branjevk na ljubljanski tržnici.
“Ta mi je po pol ure zavila v časopisni papir iz vsake vrečke nekaj zdravilnih rastlin in mi zagotovila, da se bo moje zdravje bistveno izboljšalo. Sama sebi sem se smejala, ko sem hitela po Petkovškovem nabrežju proti domu. Da bi mi pomagala posušena trava , ko mi niso vsa mogoča domača in tudi tuja zdravila! Šele čez nekaj dni, ko sem bila na robu živčnega zloma, sem, za hec, skuhala nekaj čaja. Nagravžno zanič je bil! Toda po petih ali šestih dneh sem se, zanimivo, počutila mnogo bolje. Proti svoji volji sem tisti čaj začela redno piti ...”
Jerneja je bila, vsaj tako sama pravi, takrat pred leti, še preveč naivna in otročja, da bi v celoti zaupala zdravilni moči zelišč. V poznih sedemdesetih letih tudi ni bilo nikogar, ki bi o tem pisal in ljudi prepričeval, da se lahko pozdravijo tudi po naravni poti.
“Moja mama je zaupala v med, tavžentrožo, rman in materino dušico. Te stvari je poznala, vse ostalo je bil zanjo nekoristen plevel.”
Jernejine težave so nekaj let dobesedno počivale. Bila je prepričana, da zato, ker se je sama pozdravila s čaji. Vsak dan si ga je kuhala, verjela v njegovo čudežno moč in bila srečna.
Po dolgem času se je lahko spet smejala, šla v kino, na ples, v gledališče ne da bi se bala, da bodo ljudje zijali v njen opraskan vrat in roke. Srečala je tudi moškega svojega življenja, se vanj zaljubila in se poročila.
“Marko je bil nekaj posebnega. Bil je malo starejši od mene, planinec, zaljubljen v gore. Tam sva se tudi spoznala. Rad je imel naravo, vsako nedeljo sva se odpravila v gore. Za moje težave se ni dosti menil. Bil je prepričan, da so vse ženske nagnjene k pretiravanju. Zdelo se mi je, da sem končno našla mir, ki sem ga iskala.“
Toda šele po poroki je spoznala, da se Marko rad norčuje iz stvari, ki se mu zdijo nerazumljive in drugačne. Tako ni mogel razumeti Jernejine ljubezni do zdravilnih rož. Zgodilo se je, da ji je celo v najbolj vročih mesecih, takoj po poroki, zmetal “navlako” s podstrešja. Ali pa je nalašč spraznil posode, v katerih je čez zimo sušila zdravilno cvetje. Najhuje pa ji je bilo, kadar se je iz tega norčeval.
“Toda na začetku sem bila vanj vse preveč zaljubljena, tako da se, razen nekaj solza, ni zgodilo nič hujšega. Toda ko čez dve leti še zmeraj nisem zanosila, me je začelo pošteno skrbeti. In tedaj, morda, tudi zaradi glodajočih misli, so se moje stare težave ponovno pojavile ....”
Jerneja je prinesla novo skodelico čaja. medtem ko je ni bilo, sem si ogledovala njeno dišeče kraljestvo. Moram priznati, da se že dolgo nisem nikjer počutila tako polna miru kot ravno med tistimi dišečimi , meni neznanimi zelišči.