Jerneja mi je potem pripovedovala o prvih razpokah v njenem zakonu. Ljubezen je v samoti dveh, ki sta pristala vsak na svojem bregu, počasi ugašala.
“Iz dneva v dan sva bila večja tujca. Mož mi je včasih na glas, včasih po tihem očital, da sem kriva, ker nimava otrok. Da se zanalašč zastrupljam s čaji, da bi ga jezila. Če je bil hudo jezen, sem mu celo jaz smrdela, ker enostavno ni prenesel duha zdravilnih zelišč. Zastonj sem mu dopovedovala, da mi zdravniki niso mogli pomagati, da so vsa zdravila odpovedala. Ni me hotel niti slišati. Zmeraj je imel pripravljeno enako vprašanje: »Zakaj pa drugim ljudem (normalnim!) zdravila lahko pomagajo?”
Jerneja ima nadvse rada rdečo-črno kombinacijo. Večina njenih oblek je v teh dveh barvah. Morda je res, da zaradi svojega stila izstopa, toda, kot sama pravi, to ni noben greh. Trdi, da se med drugimi barvami počuti utesnjeno in da ji ne dajo dihati.
V rdeči barvi je želela imeti tudi spalnico, toda njen mož ji ni dovolil.
“Ko sem spet postala vsa lisasta in marogasta, je bil mož ravno na službeni poti. Zvečer pred njegovim odhodom, sva se pošteno sporekla. Očital mi je, da se mu oddaljujem, da se predajam neki butasti in nerazumljivi veri, da ga ne upoštevam, da ga zapostavljam. Nič od tega ni bilo res. Postavila sem se mu po robu. Prijel me je za roko in mi z drugo primazal klofuto. In to po dobrih dveh letih zakona ! Bila sem psihično popolnoma na tleh… Zjutraj je odšel brez pozdrava. Ko sem vstala, vsa objokana in neprespana, sem z grozo ugotovila, da sem imela po celem telesu, bi so bile »napolnjene« z zrakom. Če sem jih potipala, so bile mehke, premikajoče. Jasno, vzela sem dopust, da pridem k sebi. Najprej sem se poskušala umiriti, potem sem si skuhala preslico, da sem se prečistila. Iskanje notranjega miru in ravnotežja je trajalo ves dan.“
Jerneja tudi naslednji dan ni nič jedla. Z vsem zaupanjem je pila svoje čajne mešanice (kaj vse je v njih tudi meni ni izdala) in šele proti koncu tedna se ji je zazdelo,d a se njeno stanje izboljšuje. Vsak dan je telovadila, delala dihalne vaje, se sproščala in poskušala sproti pregnati vsako negativno misel, ki ji je prišla blizu.
Ko se je Marko vrnil domov, so njene težave že skoraj povsem izginile. Psihično se je umirila in se pripravila na njegov prihod. Toda globoko v sebi se je pričela zavedati, da bo še nekaj časa čutila do njega odpor zaradi tiste udarca. Ni in ni mu ga mogla odpustiti.
“Ko je stopil čez prag, me je objel, tako kot ponavadi. Dobesedno sem se skrčila v njegovih rokah in bilo mi je neudobno,“ po pravici pove Jerneja. “Gledala sem ga v obraz in bilo me je groza, ko sem pomislila, kako so mi bile še nekaj mesecev nazaj ljube njegove poteze, smeh, lasje, njegov duh …“
Tudi njuna skupna noč, ki je sledila, je bila polomija. Marko je bil zelo razočaran, saj je upal, da se bosta pobotala.
Prinesel ji je tudi darilo: ruske babuške.
Jerneja nadaljuje: “Podzavestno sem se bala, da se bo moja bolezen ponovila, bilo pa me je tudi strah, kaj bo z nama. S poroko sva se tudi odtujila obema družinama. Preveč so naju utesnjevali in posegali v osebno življenje. Tako nisem imela nikogar, na katerega bi se obrnila v svojih stiskah. Pa še to: sigurno bi “potegnili” z njim, saj bi jim bili moji razlogi nenavadni in tuji.“
Marko je bil spet ves teden doma. Delala sta se, da je med njima vse v redu. Jerneja se je trudila, da se ni predajala svojemu “samoozdravljenju” pred njim, Marko pa ni zlobno komentiral njenih rožic.
“Mislila sem, da bo vse v redu, zato sem mu zaupala, da bom začela hoditi po pomoč k znanemu terapevtu v Ljubljano. Z mirnim glasom me je vprašal, kaj me je pripravilo do te odločitve. Povedala sem mu, da sem ga poklicala, mu povedala o svojih težavah in mu poslala tudi sliko. Kaj mu bo tvoja slika, me je vprašal Marko. Nič hudega sluteč sem mu razložila, da je Zoran (moj novi terapevt) na podlagi slike in s svojo intuicijo ugotovil izvor mojih težav. Tedaj pa je Marko čisto ponorel. Da sem mi je popolnoma zmešalo, da je oženjen z noro babo, ki ne ve kaj dela, da sem mu zanič žena, da dovolim, da mi razni zločinci mešajo glavo in podobno. Sploh ni vredno, da ti naštevam, kaj je bruhalo iz njega. Začel se je oblačiti in potem brez besed zaloputnil z brati in izginil.“
Jerneja je spet izgubila tla pod nogami. Globoko v sebi je bila prepričana, da jo bo mož podpiral v njeni odločitvi. Želela je, da bi razumel, zakaj ne zaupa uradni medicini in zakaj se raje zateka na tisto, drugo stran. Vedela je, da je dovolj pametna ( kako bi drugače naredila fakulteto), vedela pa je tudi, da je že njeno življenje praktičen dokaz, da si lahko pomaga sama. Počasi se je vdala v usodo, da ji Marko ni namenjen, da bosta šla narazen, da bo morala živeti sama.
“Pri Zoranu sem spoznala več enako mislečih ljudi. Spoprijateljili smo se in že v kratkem času smo postali ena velika družina. Zoran mi je pomagal, da sem se našla, da sem začela bolj verjeti vase. Pomagal mi je, da je dobilo moje telo spet ravnotežje."
Z Markom sta, uradno, še zmeraj poročena, čeprav že več mesecev ne živita skupaj. Jerneja mi je zaupala, da bo verjetno tako tudi ostalo. Včasih razmišlja, če ji morda niso bolj všeč ženske. V njihovi družbi se počuti drugače, bolj umirjeno.
Prepričana pa je, da je našla pot do svojega zdravja in dobrega počutja. In če na tej poti ni nobenega moškega, ji je pač tako usojeno ...
“S svojim življenjem le sama lahko delam kar hočem,” mi je rekla na koncu in se mi vedro nasmehnila. Kot da bi želela, da pozabim na vse njene težave, o katerih sva govorili tisti večer.