»Laskate mi, gospod Angel,« je rekla srečno.
»Upam, da ne boste jezni, če predlagam, da pot nadaljujeva skupaj,« je predlagal.
Jožica je odkimala. Prijela ga je pod roko, česar se je silno razveselil in nadaljevala sta počasno hojo po parku.
»Ne najdem besed, s katerimi bi lahko opisal, kako sem srečen, da sem vas spoznal, da sem uzrl vaš lepi obraz,« je povedal Angel in jo pogledal s svojimi božanskimi očmi.
»Oh,« je izjavila Jožica.
»Vas smem povabiti na svoj vikend, ki ga imam tik ob morski obali?« ni izgubljal časa.
»Se ne spominjate, poročena sem,« je rekla.
»Povabilo je prijateljsko. No, sicer pa konec tedna najbrž preživite skupaj z možem, kajne?« je bil žalosten ob svojih ugibanjih.
»Ne, ta konec tedna bom sama,« je povedala.
»Potem sprejmete vabilo?« je bil v pričakovanju. Ustavil ser je in na mestu čakal, kaj bo odgovorila.
»Prijateljsko?« je rekla in čutila bitje svojega srca.
»Seveda! Ne nameravam vas prestrašiti s svojimi čustvi. Že samo to, da boste v moji bližini, je dovolj lepo zame,« je pojasnil.
Jožica je prikimala. Zaupala mu je naslov, kjer je stanovala in zmenila sta se, da jo pride v petek okrog petih popoldan iskat.
»Sedaj pa se moram žal posloviti. Toda najinega snidenja se veselim, in upam, da minute, ki naju bodo ločevale, ne bodo predolge,« je še dodal, se kavalirsko priklonil in odšel.
Jožica je bila srečna. Končno je spoznala človeka, za katerega je lahko trdila, da je popoln. Popoln v njenih očeh in popolnoma zaljubljen vanjo. Že takoj je začutila, da če bi mu dala svoje srce, bi bil zanjo pripravljen storiti prav vse.
Bila je srečna, a ob enem se je v njeni glavi oglasil zvonček, da je poročena. Le kaj naj stori? Menila je, da bi bilo še najbolje, da počaka, kako se bo iztekel konec tedna z Angelom na morju. Če bo spoznala, da je vanj zaljubljena, bo predlagala Slavku, da se sporazumno ločita.
Jožica se je predramila. Ura je neusmiljeno tekla dalje in morala je domov. Službe je bilo konec. Pospravila je svoje reči, zaklenila vrata arhiva in ključ nesla na mesto, kjer je bil vedno. Nato je počasi odšla nazaj proti domu.
Pozdravilo jo je prazno stanovanje. Ker je bilo sončno vreme, je odprla okno v kuhinji in se zastrmela skozenj. Po ulici so se sprehajali ljudje. Starejši par, je počasi stopal po pločniku, za njim je hodila mlada ženska, ki je v vozičku vozila dojenčka, na drugi strani je Jožica opazila moškega, ki je za roko držal deklico in se smejal ter ji kimal, na koncu ulice je opazila mlad par. Dekle je stalo ob zidu, fant je imel naslonjeno roko na zid in se smehljal ter jo nežno poljubljal. Jožico je stisnilo pri srcu. Vsi, prav vsi razen nje, so imeli srečo. Vsi so imeli ljubezen, a ona je imela le svoje sanje. Le tam je bila srečna. Objela jo je žalost. Le zakaj na more za vedno ostati v svojih sanjah? Zakaj se mora vedno vračati v trapasto življenje, ki ga je živela v realnosti. Zakaj ona ni bila sposobna ljubiti, zakaj se je zaprla pred svetom?
Niti za kosilo ni pristavila, odšla je v spalnico in kar oblečena legla na posteljo. Zatisnila je oči in pred sabo je zagledala čudovito obalo.
Peljala se je velikem avtomobilu. Bila je oblečena po zadnji modi, njen obraz je bil urejen, njen vrat je krasil lep nakit in čudovito je dišala. Zraven nje je sedel Angel in se smehljal. Ves čas poti jo je držal za roko. Molčala sta. Šofer je vozil počasi, Jožica si je lahko ogledovala lepo pokrajino. In pred njo se je naslikala obala. Hiška, ki jo je imel Angel, je stala na samem. Obkrožala jo je ograja. Bilo je čudovito. Obala pred hiško je bila peščena in lepo urejena. Angel je imel zaposlene delavce, ki so skrbeli za izgled okolice hiše in obale.
Avto je ustavil, šofer je odprl vrata in Jožica je izstopila. Vdihnila je omamni vonj soli in zamižala.
Angel je bil ob njej. »Je lepo? Ti je všeč?« je spraševal.
»Da, čudovito je,« je prikimala.
Šofer je odnesel prtljago v hišo, nato pa sedel v avto in ga odpeljal. Angel in Jožica sta sedla na lepo teraso. Takoj je bil ob njima služabnik. Angel je naročil, naj prinesejo sadje in vino.
»Najbolje, da se najprej malo oddahneva, nato pa lahko odideva do morja, če želiš,« je predlagal.
Jožica je prikimala.
Prinesli so sadje in vino. Jedla sta in pila, nikamor se jima ni mudilo.
Kasneje sta odšla do obale. Jožica je sezula sandale in zabredla v vodo. Bilo je čudovito in vzkliknila je od veselja. Angel je stopil do nje, voda mu je močila dolge hlače, a se na to ni oziral. Prijel jo je okrog pasu in se ji zazrl v obraz. Jožica je trepetala.