Babici sta prišli naslednjega dne. Pavlina je potrkala na vrata že ob enih popoldan. Prinesla je pečenega piščanca, oprano solato. Za Zalo je kupila velikega medveda, bil je večji od nje in svetlo modrega pajacka.
»Prinesla sem vama kosilo, ker vem, da sedaj nič ne kuhata,« je rekla prijazno. »Ni mi težko. Samo povejta, če kaj potrebujeta!«
Darko je postavil hrano v kuhinjo. Pavlina je sedla k meni na kavč. Zala je spala.
»No, je bila pestra noč?« je vprašala.
»Niti ne. Bila je kar pridna,« sem rekla.
Kmalu za njo je v dnevno vdrla še moja mami. Tudi ona je imela s sabo kosilo. Cel lonec juhe, goveje meso, peso. Za Zalo je kupila veliko pisano žogo iz blaga in copatke. Narejeno veselo se je nasmehnila Pavlini in sedla.
»Joj, kako velik medved! Sta ga ji vidva kupila?« je vprašala moja mami.
»Ne, jaz sem ga prinesla. Ko bo šlo za Zalo, ne bom gledala na denar,« je povedala Pavlina in pogledala žogo, ki jo je prinesla moja mami in je bila vsaj dvakrat manjša.
Mami je jezno pihnila, a ostala tiho. Toda ne za dolgo.
»Pavla, si ti dojila Darka?« je vprašala.
»Pavlina, Pavlina sem. Ne nisem ga dojila,« je rekla ostro.
»Oh, jaz pa sem našo Niko skoraj dve leti,« se je takoj pohvalila moja mami.
Pavlina je njen odgovor preslišala. Stopila je k speči Zali in jo gledala.
»Nika, se ti ne zdi, da je preveč pokrita?« je tedaj vprašala.
Skomignila sem z rameni.
Darko je ta čas prinesel na mizo kavo in piškote.
»Najbrž jo zebe, vse ženske zebe,« je dodal, ko je slišal vprašanje.
Pavlina je skomignila z rameni in odkrila odejico. Nato je morala na stranišče.
Moja mami je skočila pokonci. Odšla je do Zale in jo prijela za rokico.
»Mrzlo roko ima,« je rekla čemerno. Previdno je prijela odejico in jo pokrila nazaj. Nato je sedla na kavč, še preden se je Pavlina vrnila iz kopalnice.
»Če bosta hodili skupaj na obisk, se bosta nekega dne stepli,« sem kasneje rekla Darku, ko smo končno ostali sami.
»Da, morala bova narediti urnik obiskov,« se je smejal.
»Prav zoprno je, da sva oba edinca in imata le eno vnukinjo. Tako bosta hoteli biti ves čas pri njej,« sem rekla.
»In kupovali darila le njej,« je dodal Darko.
»Kar niti ni tako napačno,« sem pomislila.
»Če je v mejah normale, seveda,« je pokimal Darko.
Naslednjega dne je prva prišla Pavlina. Že dopoldan. Prinesla je velikega dojenčka, ki je jokal, če si mu iz ust vzel dudo.
»Mami, mar ni še nekoliko premajhna za takšno igračo?« je dejal Darko.
»Bosta pa spravila in ji jo dala kasneje. Naj otrok ve, da ima babico!«
Zala je bila res pameten dojenček. Spet je namreč spala, kar mi je več kot ugajalo. In se prebudila nekaj minut za tem, ko se je Pavlina poslovila.
Že popoldan je prišla moja mami. V rokah je imela veliko darilno vrečko.
»Je res danes Pavlina prinesla punčko, ki joka?« je bilo prvo, kar je vprašala.
Prikimala sva.
»No, srečala sem jo v mestu in mi je povedala. Tu je nekaj malega za našo Zalo,« je rekla in mi izročila vrečko.
Notri je bila pletena jopica, šal in kapa.
»Mislim, da bolj potrebuje takšne stvari, kakor pa neumne igrače. No, vsak ima svoj okus in svojo pamet,« je bila mami zoprna.
Bilo je več kot očitno, da tekmujeta med sabo. Darko se je temu le smejal, mene pa je pričelo motiti.
Čez dva dni sta prišli skupaj. Srečali sta se že pri vhodu in se prerivali skozi vrata.
»O, babici! Pogrešali smo vaju,« je vzkliknil Darko.
Zala je tiho spala. Obe sta planili k njej.
»Mislim, da je bolje, če bi ležala na trebuhu,« je rekla Pavlina in jo previdno premaknila na trebuh. Mala se ni predramila.
»Ne, ne, kje pa! Dojenčki morajo ležati na boku,« se je uprla moja mami in jo preložila na bok.
»Ne, na trebuhu,« se ni dala Pavlina.
»Ampak, Pavla, mar nisi brala zadnjih študij o tem?!« je bila ogorčena moja mami.