»Pavlina, sem, Veronika. Sedaj bi si že lahko zapomnila. Le kako lahko veš, kaj je najbolje za Zalo, če se niti mojega imena ne moreš zapomniti?!«
»Sedita moji dami. Skuhal vama bom kavo. Zalo pa naj premika Nika, se strinjata?« je vmes posegel moj mož.
Obe sta sedli, seveda čim bolj stran ena od druge in gledali stran.
Sama sem bila že nekoliko bolj pri močeh in sem sedela na kavču. Tistega dne sem bila dobre volje, zato se nisem dala motiti. Bilo mi je vseeno, če se stepeta.
Darko je skuhal kavo, nalil v skodelice in dodal mleko. Zraven je na mizo postavil pecivo, ki ga je sam spekel. Zlat mož, saj vem.
»Mmm, kako dobra kava. Znaš, moj sin. Da ne govorim o pecivu! Dobro sem te vzgojila. Saj se strinjaš z mano Veronika, kajne?« je rekla Pavlina in jo grdo pogledala.
Moja mami je le pihnila in srebala kavo. Jaz in Darko je nisva pila. Hvala bogu!
Zakaj, ko sta odšli in sem šla v hladilnik iskat stekleničko z mlekom, ki sem si ga izbrizgala iz dojk zjutraj, je bila steklenička prazna.
»Kje je mleko?« sem začudeno vprašala Darka.
»Mleko? Kakšno mleko?«
»Tole mleko. Moje mleko,« sem rekla in mu pokazala prazno stekleničko.
»Mleko, ki je bilo v tej steklenički je pripadalo tebi. Bilo je iz tebe?« je na široko odprl usta.
»Nisi vedel? Pa menda ja nisi…« si niti nisem upala dokončati stavka.
»Da. Zlil sem ga v kavo Zalinima babicama,« je dejal počasi.
»O, joj,« sem rekla in se prijela za glavo.
Darko se je seveda pričel na ves glas smejati in tudi sama sem se mu pridružila.
Zvečer me je klicala po telefonu mami.
»Veš, Nika. Nikar ne poslušaj tisto srako. Pojma nima o dojenčkih. Saj veš, da sem te lepo vzgajala in skrbela zate. Poslušaj moje nasvete,« je hitela mami.
Kimala sem in pritrjevala in upala, da bo kmalu prekinila vezo.
Zjutraj se je oglasila Pavlina.
»Saj tvoja mami je zelo v redu ženska. Toda, Nika, o otrocih nima pojma, roko na srce! Jaz še vedno vem, kaj je najboljše. Če te bo kaj zanimalo, me vprašaj. Jaz ti bom znala svetovati,« mi je razlagala.
Kimala sem in postrani gledala Darka.
Popoldan smo bili za čuda sami. Ker je bilo vreme res lepo, sva oblekla Zalo in jo peljala pred hišo. Sedeli smo na klopi, Darko je prinesel pecivo in uživala sva.
»Imava se lepo,« sem rekla.
»Srečen sem,« je dodal.
»Babici sta nekaj posebnega,« sem smeje rekla.
»Vsekakor morava pisati dnevnik, da ga kasneje pokaževa Zali. Ko bo videla, kako radi jo imata babici, bo vesela,« se je domislil.
»Bomo čakali, da zaide sonce?« sem vprašala.
»Misliš, da bo spala tako dolgo?« je vprašal.
»Upam.«