Ajda je prebledela. Ostala je tiho. Pogledala je v tla.
»Torej je res,« je ugotovila Milena. Sedla je na posteljo in zavzdihnila.
»Kar zgodilo se je,« je pričela Ajda.
»Saj veš, da je tvoj bratranec!«
»Kaj naj, mami? Kaj naj?« je bila Ajda obupana. Pričela je jokati.
»Ajda, prekiniti moraš. Sploh veš, kakšna tragedija lahko nastane iz tega. Tvoj oče in Boštjan ne bosta nikoli privolila v vajino vezo. V sorodu sta!«
»Bom. Samo ne povej nikomur,« je prosila Ajda.
»Molčala bom, če mi obljubiš, da takoj prekineš,« je bila stroga njena mati.
Ajda je prikimala.
Milena je zapustila njeno sobo. Ajda je sedla na posteljo in zajokala. Zvečer je odšla ven. Poiskala je njega. Povedala mu je vse.
»Ajda, pobegniva,« je dejal Rajko proseče.
»Kam? Brez denarja, brez dokončane šole,« je odkimala.
»Manjka mi le še diplomska naloga. Tudi ti boš lahko dokončala šolanje. Skupaj bova in uspelo nama bo. Nihče ne bo vedel, da sva bratranec in sestrična, lahko bova kazala najino ljubezen. Srečna bova, Ajda,« jo je rotil.
»Ne vem, ne vem,« je bila prestrašena in zbegana.
»Ajda premisli. Vse se lahko stori, samo voljo morava imeti. Vse bo še dobro,« ji je dejal. Poljubil jo je in objel.
»Misliš, da nama bi uspelo?« je vprašala.
Prikimal je: »V ponedeljek te bom čakal na železniški postaji. Pridi ob osmih zvečer. S sabo vzemi najnujnejše. Odšla bova na drug konec države in dokončala šolo, pričela živeti skupaj. Imam nekaj prihrankov…«
»Tudi jaz imam nekaj denarja,« je rekla Ajda.
»Pridi. Ljubim te,« ji je dejal in odšel proti domu.
V nedeljo zvečer se je Ajda vračala nazaj v svojo najemniško sobo. Še prej jo je dobila mati na samem. Ajda ji je zatrdila, da je uredila z Rajkom in Milena si je oddahnila.
V ponedeljek ni šla na fakulteto. Ni mogla. Še vedno ni vedela, kaj naj stori. Naj gre z njim? Naj pobegne od tu? Naj prekine z njim?
Ura je bila sedem zvečer. Ajda je sedela na postelji. Potovalka z najnujnejšo opremo je bila pripravljena. Do postaje je imela dvajset minut hitre hoje. Časa je bilo še dovolj. Če bi seveda odšla. A ni vedela. Še vedno se ni odločila, kaj naj stori. Tehtnica je bila še vedno nekje v ravnovesju. Ampak, saj ni bilo važno. Časa je imela še dovolj. Še nekaj minut je lahko premišljevala, kako bo nadaljevala svoje življenje…