Korenine na evropskem področju segajo v zgodovino starih Keltov, na drugih kontinentih pa so podobne obrede poznali že Inki, Maji, Indijanci, afriška plemena, avstralski staroselci in veliko drugih. Tako kot je star običaj, pa je stara potreba po komunikaciji in povezavi z mrtvimi.
Nekoč so ljudje želeli komunicirati z mrtvimi zaradi njihovih modrosti, sposobnosti, ki so jih umrli odnesli s seboj. Želeli so slišati njihove nasvete ob določenih odločitvah, vsekakor pa so se zavedali, da mrtvi za svoj zaslužen počitek potrebujejo spoštovanje in mir, da lahko preidejo v svet mrtvih. Te obrede so opravljali izurjeni zdravilci, šamani, vrači, ki so znali pomiriti priklicane duše in jih vrniti v njihov svet.
Obredi so se dogajali ob točno določenih datumih, ko naj bi portal med tema svetovoma bil odprt in prehod možen. Eden takšnih datumov bi naj bil 1. november. Na ta dan bi naj bila meja med svetovoma živih in mrtvih dovolj tanka, da naj bi bila komunikacija omogočena vsem. Živi so povabili mrtve k obedu tako, da so na mizo dali dodaten krožnik, čašo in nanj dali obrok, ki so ga potem pojedli skupaj.
Kljub neverjetnim zgodbam pa ljudje danes nismo tako zelo drugačni od naših prednikov. Vsaka smrt nas še vedno zaznamuje, užalosti, osami in potreba po objemih ter razgovorih v nas še vedno obstaja. Skoraj ne poznam žalujočega, ki se ne bi vsaj v mislih pogovarjal z umrlim ali njegovo fotografijo. Odhajamo na pokopališča, ker se nam dozdeva, da smo tako bližje pokojniku.
Kadar ne moremo nehati misliti nanj, je moten naš spanec, porušeno naše čustveno ravnovesje in navsezadnje zdravje. Ovijemo se v žalovanje in črnino. Vsak na svoj način skušamo sprejeti kar nas je doletelo.
Nekateri ljudje se iz objema črnine izvijejo hitreje, drugi kasneje, nekateri pa nikoli.
Terapevtka sem več kot 10 let in pri svojem delu sem spoznala, da večje kot je bilo pričakovanje v zvezi z umrlo osebo, daljše je žalovanje in večja je bolečina ob izgubi. Nemalokrat občutimo jezo, ker nas je ta oseba zapustila in to energijo prenašamo na potomce, ki ta pričakovanja želijo izpolniti. V družinskem deblu tako nihče ne čuti miru. Ne upamo se pogovarjati o umrlih, da ne bi povzročali še večje bolečine, otroke poskušamo zaščititi od resnice, a se s tem oddaljujemo od rešitve. Najbolj žalostno pa je, da ljudje mislimo, da je to ljubezen.
Za 1. november po navadi tekmujemo med seboj, kdo bo prinesel večji aranžma, kdo prižgal večjo svečo in kdo bo lepše uredil grob, a ozadje tega velikokrat ni ljubezen. Mrtvi niso željni naših daril, ta samo obremenjujejo okolje in lajšajo našo slabo vest, olajšanja pa v resnici ne prinesejo.
Ne govorim o tem, da ne smemo prinesti rož in prižgati sveče, če tako čutimo in smo se tako odločili ali dogovorili z ostalimi žalujočimi, temveč o tem, da imamo mogoče letos priložnost to narediti drugače.
Ko sedemo k družinskemu kosilu, postavimo še en pogrinjek. Tiste, ki vas je strah vprašanj: »Za koga je to?« ponujam preprost, a resničen odgovor: »Za tiste, ki manjkajo!«
Vsakomur nekdo manjka in vsak si bo za tem pogrinjkom predstavljal tisto osebo, ki manjka njemu. Ko boste postregli hrano in pijačo, ne pozabite napolniti praznega krožnika in kozarca. Mirno se lahko pogovarjate o umrlih in tudi kakšna šala ne bo odveč. Mrtvi se radi zabavajo.
Z »namišljeno osebo« se lahko odkrito pogovorimo, ji povemo, kako zelo jo pogrešamo in da pridemo za njo, ko bo napočil naš čas. Lahko ji povemo tudi druge novosti, predstavimo nove družinske člane, če so se ti rodili ali prišli v družino po njeni smrti. Včasih nam je v družbi težko govoriti ali pa nas je sram. Nič hudega, mrtve lahko povabite k sebi, tudi ko ste sami in sproščeni, saj se boste mogoče želeli z njimi pogovoriti o nečem, kar ni za vsaka ušesa.
Po obedu lahko mirno razdelite hrano in pijačo med žive in prav presenečeni boste, da bo mogoče čaj sladek, čeprav ga niste sladkali ali hrana drugačnega okusa, čeprav je nihče ni dodatno začinil.
Ne glede na to, kako boste letos preživeli in slavili »Dan spomina na mrtve«, naredite to kot čutite in naj bo iskreno. Za konec pa bi vas rada spomnila samo na eno stvar;
Z mrtvimi imamo skupno preteklost, nikakor pa ne skupne prihodnosti.
Bodimo hvaležni za to kar je bilo in ne hrepenimo po tem, kar bi lahko bilo!
Pustimo jih naj počivajo v miru!
Še več o avtorici prispevka, Tatjani Frumen, boste našli tukaj.