»Matic, pozdravljen,« ga je bila Vanja vesela. Zavrtela se je na pisarniškem stolu in prekrižala dolgi nogi. Na prvi pogled se mu je zazdelo, da je tokrat še posebno lepo urejena. Oblečena je bila v belo bluzo in svetlo modro mini krilo. Bila je naličena, imela je urejeno pričesko, smehljala se je, oči so ji žarele.
»Sem slišal, da me potrebuješ, šefe me je včeraj obvestil,« je pričel. Postajal je vse bolj zmeden, pogled nanjo, ga je dušil, prostor je bil naenkrat premajhen.
»No ja, lahko bi počakalo kak teden, pa vendar. Kava s tabo pa najbrž ne bi mogla. Saj se strinjaš,« je rekla in se nagnila k njemu.
Pogled mu je zdrsnil na njeno bluzo, ki ni bila dovolj zapeta. Povsem jasno je lahko videl bel čipkast nedrček, ki je objemal polne in velike prsi.
Zadihal je in jo pogledal v oči. Smehljala se mu je, ga zapeljivo gledala.
»Potem kar greva,« je zmedeno pričel.
»Najprej delo, potem zabava,« je rekla in se spet naslonila nazaj.
Pogled jo je, pomežiknila mu je in se za hip zresnila. Ga je imela za norca? Se je igrala z njim? Vedela je, kaj dela, kaj dela njemu…zabavalo jo je.
Umiril se je in najprej opravil posel, zaradi katerega naj bi prišel. Roka se mu je rahlo tresla, Vanja ga je ves čas opazovala in se prikrito smehljala.
»Tako, končano. Sedaj lahko greva na kavo, če imaš čas,« je rekel.
Stopila je k njemu, čisto blizu, se nagnila do njegovega ušesa in mu šepnila: »Lahko greva k meni. Saj zato si prišel, mar ne? O tem si sanjal, mar nisi?«
Matic je prebledel, začutil znojne kapljice na čelu. Je res bilo tako zelo očitno?!
Pogledal jo je v oči: »Si želiš, da grem k tebi?«
»Zakaj pa ne,« je skomignila z rameni.
Ni več govoril, le sledil ji je. Sedla sta vsak v svoj avto. Peljal je za njo. Če bi natančno vedel, kje stanuje, tisti hip najbrž ne bi znal sam pripeljati, bil je popolnoma zmeden.
Živela je v bloku, v predzadnjem nadstropju. Do tja sta prišla z dvigalom in čeprav sta bila v njem sama, sta slonela vsak na svoji strani in se gledala. Vanja izzivalno, Matic zamišljeno. Dela prav? Sploh ve, kaj dela?!
Odklenila je vrata, ga potisnila noter in jih za sabo zaklenila. Stal je na hodniku, stopila je do njega. Objela ga je okrog pasu, poljubila ga je na vrat. Ni se več mogel zadržati, objel jo je in zaprl oči. Nič več ni razmišljal, nič več ni obstajalo.
Ostal je do teme. Nikamor se mu ni mudilo. Bilo mu je vseeno, da je njegov mobilni telefon, ki ga je imel v žepu suknjiča zvonil. Vedela je, da ga kliče Sonja, toda tam, ob njej, sploh ni bila resnična. Tam je bil povsem drug človek. V Matica, v vzornega moža se bo spremenil spet, ko bo prišel pred domač prag. Tam, v stanovanju lepe Vanje, pa je bilo dovoljeno prav vse.
»Ostani nocoj. Ljubiva se vso noč,« mu je šepetala na uho in se privijala k njemu.
»Ko bi le lahko,« je pričel.
»Kaj te zadržuje? Ona? Če bi se ji zlagal, ti ne bi verjela? Reci, da se ti je pokvaril avto in da boš prespal v hotelu. Ne znaš lagati, kaj? Je tole tvoja prva napaka,« je govorila.
Obrnil se je na hrbet, se zastrmel v strop.
»Boš? Jo boš poklical, ji boš povedal?« je vrtala vanj, drsela z nogo ob njegovo in ga božala po trebuhu.
»Bom,« je sklenil odločno in se zvalil nanjo.
Sonja je seveda verjela, bila je zaskrbljena: »Samo, da si v redu! Bala sem se, ker se nisi oglasil. Samo, da je s tabo vse v redu,« je govorila.
»Da, da, samo nekaj pri avtu je šlo. Je že pri mehaniku. Jutri zjutraj bo popravljeno. Spal bom v hotelu. Takoj, ko bom lahko, pridem,« je govoril. Sedel je na postelji, nag. Obrnjen je bil stran od Vanje, ni ji hotel gledati v oči, ko je govoril s svojo ženo.
»Prav. Čakal te bom, dragi. Ljubim te,« je še rekla.
»Tudi jaz te ljubim,« ji je povedal tako kot vedno. Prekinil je vezo in nekaj časa strmel predse. Sedaj je bilo vseeno. Tudi, če bi takoj odšel, je bilo storjeno. Vseeno je bilo, če preživi ob njej še vso noč. Obrnil se je k njej. Strmela je vanj, se zapeljivo smehljala, ga vabila. Ni se mogel premagati. Želel si jo je spet in spet.
Predramil se je šele ob deveti uri. Pogledal je okrog sebe. Postelja je bila prazna. Vanje ni bilo. Vstal je in se oblekel, dišalo je po kavi.
Vanja je sedela na kuhinjskemu pultu, v rokah je držala skodelico in se smehljala.
»Nisi me zbudila, pozno je že,« je rekel. Nalil si je kavo.
»Tako lepo si spal. Nisem te hotela buditi,« mu je rekla.