Dušan je pozvonil pri njenih vratih šele nekaj minut do devete ure zvečer. Bil je vidno utrujen in globoko je zadihal, ko je padel v naslonjač. Zaprl je oči in zašepetal: »Končno, petek! Dva dni bova imela le zase!«
Lucija se je stisnila k njemu in ga poljubila. Bila je nemirna, kar je takoj opazil.
»Ljubica, kaj je? Kaj mi želiš povedati?«
»Ne vem, Dušan. Še sama ne vem. Najbrž je vse skupaj neumno, toda moram te vprašati…« je počasi pričela in ga gledala v oči.
Molče je čakal, kaj bo povedala.
»Si prepričan, da si želiš to? Saj veš, poročiti se. So tvoja čustva do Kristine res pozabljena?« je rekla in s strahom čakala odgovora.
Dušan se je nasmehnil in odkimal z glavo: »Le kaj te je pičilo? Zakaj sedaj strahovi? Ne skrbi, do Kristine ne čutim ničesar več. No, zgolj prijateljstvo. Nikoli pa je ne bi mogel več ljubiti tako, kot ljubim tebe. Zakaj omenjaš to?« je vprašal.
»Dopoldan sem bila na kavi z Valerijo in je omenila. Saj veš, ne pozna te tako dobro kot jaz in jo malce skrbi zame. Potem pa sem premišljevala,« je začela.
»Oh, ta Valerija! Povej ji, da naj jo ne skrbi! Ti boš moja žena in jaz bom le tvoj. Kar je bilo, je mimo. Kristina ima drugo življenje, jaz tudi,« je mirno dejal in jo tesno objel. Njegove besede in njegov objem je bil tako pristen, da ni več dvomila. Odločila se je prav in zaupala mu je.
Konec tedna, ki je bil pred njima, sta tako kot vedno poskušala kar se da najbolje izkoristiti. V soboto sta odšla plavati v bazen in v savno, v nedeljo sta dopoldan ležala v njegovi hiši, popoldan sta odšla na dolg sprehod. Veliko sta govorila, nikoli jima ni zmanjkalo tem za pogovor. Lucija je bila srečna. Čeprav si ni hotela priznati, pa je nekje globoko v njeni duši tlel dvom. Kaj, če ima njena prijateljica vseeno prav? Kaj ,če Dušan še ni popolnoma pozabil svoje prve žene?
Vsekakor o svojem skritem strahu ni več hotela govoriti z njim, ga obremenjevati.
Nov začetek delovnega tedna je prehitro prišel. Zjutraj sta sedla vsak v svoj avto in se odpeljala v službo. Tistega dne se Luciji ni kaj dosti dalo. Bila je nezbrana in prelagala je papirje iz ene strani mize na drugo.
Malo pred tretjo uro je bila doma in postala je boljše volje. Ob ponedeljkih Dušan nikoli ni dolgo delal, zato je pohitela s pripravo kosila. Vedela je, da bo že čez slabo uro doma tudi on. A tokrat je bil drugače. Poklical jo je po telefonu in ji povedal, da žal ne bo mogel priti. Da naj ga pričakuje šele zvečer okrog osme ure. Bila je razočarana, toda vedela je, da ni kriv sam. Imel je pač takšno delo.
Sama je pojedla kosilo, nato pa se je odpravila do svoje prijateljice, kjer je popila kavo in izmenjala par besed.
Zvečer se je vrnila v stanovanje. Bilo je prazno in pusto. Dušana še vedno ni bilo od nikoder, čeprav se je kazalec približeval osmi uri zvečer. V njej se je ponovno naselil dvom in bila je jezna sama nase, toda ni mogla drugače. Spraševal se je, če je res v službi. Vsak ponedeljek je hodil domov že popoldan. Zakaj bi bilo tokrat kaj drugače. Kaj, če ji je lagal? Kaj, če je pri svoji bivši ženi? Njeni strahovi so postajali iz minute v minuto večji. V njo se je počasi pričelo plaziti ljubosumje. Mu je zaupala preveč? Ji laže? Jo izkorišča?
Zaslišala je zvonec in se nekoliko pomirila. Vedela je, da je on. Stekla mu je naproti in ga objela.
»No, si me tako močno pogrešala?« je bil vesel Dušan.
Da, res ga je pogrešala, a ob enem tudi močno vdihnila vonj njegovih oblačil, čeprav si tega niti sebi ni hotela priznati. Je dišal po ženskem parfumu? Ne, ni. Res ni?!
Teden, ki je sledil, je bil za Lucijo mučen. Dušan jo je vsak dan poklical in ji vsak dan sporočil slabo novico, da bo moral delati do večernih ur. In bilo je dovolj, da je njen dvom naraščal, se razlegel po vsej njeni duši in ji postavljal vprašanja. Zakaj je moral kar naenkrat delati vse dni tako dolgo? Je bil pri njej? Je poskušal ponovno obuditi svoj prvi zakon? Bilo ji je žal, da ni bolje poznala njegovo prvo ženo. Če bi jo poznala, če bi vedela, kakšna je, če bi z njo spregovorila nekaj besed, potem bi mogoče verjela, da nista skupaj, da jo je Dušan pozabil, da jo ne ljubi več. Tako pa je vprašanje ostajalo odprto. Je res delal? Pomislila je celo na to, da bi mu sledila. Toda, mar mu je res tako malo zaupala. Sklenila je, da bo počakal še kak teden. Bila je na trnih. Njena poroka se je bližala, njen sum je iz dneva v dan rasel. Počasi je pričela verjeti svojim strahovom. Ko je Dušan prihajal zvečer izmučen domov, ga je postrani gledala in čakala, kdaj ji bo dejal, da nista za skupaj. Postala je obsedena z ljubosumjem.
Bil je petek in s prijateljico Valerijo sta odšli k frizerju.
»No, kako se počutiš? Poroka se bliža,« je bila Valerija dobre volje.
Lucija jo je mrko pogledala.