Kristina se je nekoliko pomirila in še vedno z viška gledala vsiljivko: »In? Je pravi?«
»Ne, ne, vsekakor ne,« je odkimala Lucija in stopala proti vratom.
»Nezaslišano! Nezaslišano,« je ponavljal Kristina in mahala z rokami.
Možak je bil nekoliko bolj priseben in je Lucijo prijazno pospremil do praga. Na obrazu je imel nagajiv nasmeh. Molčal je.
»Res mi je žal,« je rekla Lucija sedaj že z nekoliko lažjim glasom. Bila je vesela, da se je osmešila. Veliko raje je pojedla to, kakor pa, da bi ob njej bil on. On, ki je sedaj pripadal le njej.
Moški je prikimal in ji brez besed odprl vrata. Ko je odšla ven, je zaslišala, da jih je za sabo dvakrat zaklenil. No, nemara je izklopil tudi zvonec.
Šele, ko je prišla domov, v k sreči prazno stanovanje, je zadihala. Bila je jezna. In bilo ji je nerodno. Kaj naj reče Dušanu? Naj mu pove? Bolje, da izve iz njenih ust. Kaj, če se nekoč srečajo?! Kristina bi najbrž zagnala vik in krik, ko bi prepoznala, kdo je.
Dušan je prišel nekaj minut po deveti zvečer. In tokrat je bila vesela, da se je vrnil tako kasno in se je lahko nekoliko pomirila in si pripravila govor.
»Nekaj ti moram povedati. Naredila sem veliko neumnost in upam, da mi boš lahko kdaj odpustil. Če pa me boš zapustil, pa vem, da bom kriva le jaz,« je pričela še preden je dodobra sedel v naslonjač.
Dušan jo je začudeno pogledal, nato pa poslušal vse od začetka do konca. Čeprav ni mogel verjeti njenim besedam, si je tiho moral priznati, da mu je tolikšna pozornost kar ugajala.
»Ljubica, res si me videla, da sem okrog pete ure odhitel iz pisarne. Toda le zato, ker sem moral na letališče po zelo pomembno stranko.«
Lucija je prikimala. Seveda, tam, kjer je hiša njegove prve žene, ni konec sveta, ampak je naprej še marsikaj drugega.
»Verjemi, veliko raje bi bil pri tebi, kakor pa vse dni v službi. In upam, da bo ta norija, ki se dogaja sedaj, kmalu za mano. Stvar pa je le v tem, da direktor izbira novega managerja. In zato moram dati vse od sebe, saj veš. A kmalu bo konec in upam, da boš lahko počakala še nekaj časa.«
Seveda je Lucija proseče prikimala in zatrdila, da takšne neumnosti ne bo več naredila. Od tistega trenutka dalje mu je bila pripravljena stoodstotno zaupati. Da, nikoli več se ne bo osmešila.
A vseeno sta se sporazumno zmenila, da poroko prestavita. In oba sta se strinjala, da bo bolje, da se dodobra spoznata, si zaupata in šele nato zaživita skupaj.
»Moja druga poroka bo trajala za vedno in hočem, da si ti moja žena. Ampak, hočem te vso in vedno,« je dejal.
Lucija je kimala in ga pričela poljubljati. O, bog, kako ga je imela rada. Od tistega dne naprej najbrž še bolj.
Že takoj naslednji dan jo je poklical in ji sporočil, da bo spet kasno prišel. Lucija je bila uvidevna in mu zatrdila, naj si vzame toliko časa, kot ga potrebuje.
Okrog petih popoldan je sedel v avto in se odpeljal proti letališču. Toda le eno križišče pred njim je zavil desno. Ustavil se je pred velikim stanovanjskim blokom in odšel peš v tretje nadstropje. Pozvonil je in odprla so se mu vrata. Pred njim je stala lepa rdečelaska v erotičnem spodnjem perilu.
»Draga, saj ne boš verjela, kaj se mi je pripetilo včeraj!« je začel in zaklenil vrata za sabo.