Ga je še vedno ljubila? Njena čustva so bila zavita in trdno povezana, da ne bi pobegnila na površje. Ni jih upala odvezati, ker ni vedela, kaj bo prišlo ven. Nekoč je bila vanj noro zaljubljena. Bil je njena najlepša pesem, bil je njeno vse. Pa nikoli ni tega izrekla naglas. Nikoli ni izvedel. Čeprav sta oba čutila, čeprav sta oba vedela, se nikoli nista poljubila, nikoli je ni objel in nikoli ji ni šepetal nežnih besed.
Neja je zavzdihnila. Bolečina je sekala njeno telo, spomini so se vračali in bili prav tako živi, kot tistega dne, ko je sklenila, da jih zapre in ključ vrže stran.
Marcel in Neja sta se spoznala, ko ji je bilo šestnajst let. Prav toliko let je bilo njemu. Takrat je Neja pričela hoditi s prijateljicami ven. Med njimi je bila tudi Frani. Spoznala sta se, takoj ji je bil všeč Postala sta prijatelja, Marcel je bil zelo sramežljiv. Čeprav se je takoj zaljubila vanj, ji je bilo dovolj to, da sta ure in ure presedela ob obali in se pogovarjala. Nekoč ji je rekel, da jo ima rad, kot svojo sestro. In ni vedela, naj bo žalostna, naj bo vesela. Želela si je več, a mu tega ni upala priznati. Najbrž se je bala, da bi ga izgubila. Njuno prijateljstvo je raslo, a hkrati tudi naredilo prepad. Preveč sta se poznala, preveč sta bila skupaj, da bi lahko iz vsega nastalo kaj več. Ljubezen med njima se nekako ni mogla razviti.
Kmalu je Marcel spoznal dekle. O njej je povedal Neji. Neja je doma jokala, vedela je, da ga je izgubila. A ko je bila z njim, je bila navidezno srečna. Veselila se je, ker je bil zaljubljen in ga spodbujala, naj srečnici zaupa svoja čustva. Dekle, v katero se je Mracel zaljubil, je bilo doma iz Ljubljane. In zato je vse bolj poredko prihajal k babici na morje. Študiral je v Ljubljani, tam je imel dom in z Nejo sta počasi izgubljala stike.
Bolečina v njej je bila takrat tako huda, da je privolila v prvi zmenek, ki se ji je ponujal. Znanec Jaka, jo je povabil na pijačo. Sprejela je, želela je pozabiti, da nikoli ne bo zares ljubila. Da je njeno srce pripadalo nekomu, ki nikoli ne bo izvedel. Z Jakom je pričela hoditi, čeprav ga ni ljubila. A želela je pregnati bolečino stran, misliti na kaj drugega, ga pozabiti in živeti po svoje. Brez njega.
Marcel je bil star dvaindvajset let, ko ji je nekoč povedal, da odhaja. Da bo študiral v Berlinu. Da ne ve, kdaj se spet vrne. Takrat je Neja menila, da ga vidi zadnjič, da bo odšel in se nikoli več ne bo vrnil.
»Nikoli te ne bom pozabil,« ji je takrat povedal.
Oh, ko bi vedel. Ko bi bila takrat dovolj močna, da bi mu priznala, da ga ljubi, da ga bo ljubila vse življenje, da je on tisti, zaradi katerega živi. A ni. Iz sebe ni spravila niti besede. Dovolila je, da je odšel, da je vzel s sabo njeno srce in zaživel življenje brez nje.
Kmalu je spoznala Vilija. Bil je dober, razumevajoč. Bil je njena opora. Potrebovala ga je. Imela ga je rada, ljubila ni nikoli več.
Neja se je predramila, ko je v dnevno posijal prvi sončni žarek. Zaspala je kar na kavču. Imela je trd vrat in zbudila se je utrujena. Ker je bila sobota, je pustila, da sta otroka spala, dokler sta hotela. Najprej je stopila do telefona. Poklicala je Frani, naj pride na kavo.
»Moram ga videti, Frani,« ji je rekla, ko je čez nekaj minut sedela z njo za kuhinjsko mizo.
Frani je prikimala.
»Ljubila sem ga,« je rekla in jo pogledala v oči.
»Vem. Trpela si in ni prav. Takrat bi mu morala povedati. Takrat bi ti jaz morala povedati, toda rekel mi je, da ti ne smem,« je začela Frani. Sklonila je glavo.
»Kaj bi mi morala povedati? Frani, kaj ti je rekel?« je bila Neja začudena.
»Večer preden je odšel, se je oglasil pri meni. Bil je žalosten. Povedal mi je, da si ti edina ženska, ki jo bo ljubil. A da mu ni dano, da bi bil s tabo. Rekel mi je, naj ti tega nikoli ne povem,« je rekla.
Neja je zavzdihnila, oči so ji preplavile solze.
»Saj vem, da bi ti morala povedati. Najbrž bi se vse zasukalo drugače. Tako neumna sta bila! Oba sta vedela, da se ljubita, pa nekako nista mogla pokazati drug drugemu,« je rekla Frani.
»Kaj naj sedaj? Rada bi ga videla. Samo videti ga hočem,« je šepetala Neja.
»Poročena si. Dva otroka imaš,« jo je svarila Frani.
»Saj vem. Sedaj sem starejša in se znam obvladati. Samo še enkrat bi rada zrla v njegov obraz,« je kimala.
»Pusti otroka pri meni in pojdi tja,« je predlagala Frani.
»Prav. Danes po kosilu,« je rekla Neja hvaležno.
Čas do kosila je tekel zelo počasi. Pričela je dvomiti, če sploh dela prav. Kaj bo imela od tega, da ga vidi? Bila je poročena, najbrž je bil tudi on? No, pa saj nekoč sta bila dobra prijatelja. V tem ni bilo nič slabega. Le obiskala bo prijatelja.
Po kosilu je peljala Ino in Tineta k Frani.