»Mami, zakaj ne moreva s tabo?« je spraševala Ina.
»Ker grem k staremu prijatelju, ki ga nisem videla že dolgo časa,« je razložila.
»Saj greva vseeno lahko s tabo,« Ina ni odnehala.
»Drugič. Dolgo se nisva videla. Najprej grem sama. Drugič bosta šla zraven,« je odgovorila Neja.
Frani jih je že čakala.
»Le glej, kaj boš delala,« ji je rekla.
»Frani, samo na obisk grem,« je rekla Neja resno.
Hiša njegove babice ni bila daleč, zato se je odpravila peš. Hodila je počasi in neodločno. Preplavljali so jo mešani občutki. Čeprav je odšla tja le zato, da ga pozdravi, je imela slabo vest. Počutila se je, kakor da vara svojega moža. Bi bil Vili jezen, če bi mu povedala, da bo obiskala starega znanca? Najbrž ne bi bil. Vili je bil razumevajoč in popolnoma ji je zaupal.
Pred hišo je bil parkiran avto. Neja je začutila bolečino v želodcu. Bila je nervozna. Kaj naj mu reče?
Stopila je do vrat in globoko zadihala. Nato je pozvonila na zvonec. Zagrabila jo je panika. Kaj, če ji vrata odpre neznana ženska? Kako bo razložila svoj obisk? Bo jezna nanjo?
»Neja?« je tedaj zaslišala pred sabo presenečen glas.
Predramila se je iz razmišljanja in se zazrla v obraz pred sabo. Nič se ni spremenil. Še vedno je bil isti. Malce starejši, a isti. Te njegove oči, ta njegov nežni obraz.
»Neja, si res ti?« je ponovil Marcel.
»Da, oh, jaz, slišala sem, da si tu,« je pričela zmedeno. Noge so se ji tresle, srce ji je divje utripalo.
»Vstopi vendar,« je prijazno vzkliknil.
Vstopila je in mu sledila v kuhinjo. Dišalo je po kavi.
»Boš malo kave?« je vprašal prijazno.
Prikimala je in sedla.
»Lepo, da si se oglasila,« je začel.
»Frani mi je povedala, da si tu. Želela sem te spet videti, te pozdraviti. Upam, da ne motim,« je začela.
»Ne, nikakor! Upal sem, da se bova srečala. Frani mi je povedala, da imaš družino,« je začel.
Neja je prikimala. »Da imam hčerko in sina.«
»In mož? Ga poznam? Je tisti Jaka?« je vprašal. Nalil je kavo, postavil na mizo piškote in ji sedel nasproti. Zazrl se je v njene oči, kar jo je zmedlo.
Pogledala je stran: »Ne, najbrž ga ne poznaš. Vili mu je ime. Ni domačin.«
»Lepo. Samo, da si srečna. Kar vedel sem, da boš ostala tu pri morju. Rada ga imaš, kajne?«
»Da, saj veš, da brez morja ne bi znala živeti,« se je nasmehnila.
»Nič se ni spremenilo tu. Niti ti ne. No, postala si zrela ženska, le lepša morda,« je rekel.
»Pa ti? Si poročen?« je spremenila njegov pogovor z vprašanjem.
»Bil sem. V Berlinu sem spoznal žensko in se poročil. Pred slabe pol leta sva se ločila. Otrok nimava,« je povedal.
»In zato si se vrnil?« je vprašala Neja.
»Pogrešal sem morje, veš. Berlin ni bil zame. Tam sem bil le tujec. Poskušal bom znova,« je razložil.
»Boš ostal tu?« je vprašala in si želela, da bi pokimal.
Skomignil je z rameni.
Popila je kavo. »Iti bom morala, Frani pazi na otroka,« je rekla in počasi vstala.
»Daj, oglasite se vsi, vesel vas bom,« je rekel.
»Vilija ni,« je rekla.
»Ne?«
»Ne, na službeni poti je. Vrne se šele čez dobra dva meseca,« je povedala.
»Tako? Potem ste sami. Potem morate res priti na obisk, da vam ne bo dolgčas,« je rekel.
»Bomo, bomo prišli,« je prikimala.
»Jutri grem z barko malo okrog. Če želite, pridite na pomol okrog tretje popoldan. Pa vas malo peljem,« je predlagal.
»Bom še videla,« je rekla Neja in se poslovila.
S tresočimi koraki je odšla nazaj do Frani. Marcel, Marcel, je odmevalo v njeni glavi. Bila je srečna, da ga je spet videla. A ob enem je vedela. Takrat, ko mu je ponovno pogledala v obraz, je začutila isto. Nikoli ga ni prenehala ljubiti. Nikoli. Čustva so spet z vso močjo privrela nazaj. A ne bo jim smela pustiti, da izbruhnejo. Ostati morajo skrita nekje zadaj. Nikoli ne bosta skupaj. Imela je družino, lep zakon, mož jo je spoštoval. Čeprav je ljubila njega, nikoli ne bo izvedel.