»In? Kako je bilo?« je vprašala Frani.
»Lepo. Ni se dosti spremenil,« je rekla Neja in poskušala ostati čim bolj mirna.
»In? Si kaj čutila?« je vrtala vanjo Frani.
»Lepo te prosim, poročena sem. Srečno poročena, kar sem mu tudi povedala. Marcel je le moj prijatelj in vesela sem, da je prišel,« je začela Neja. Sama pri sebi je vedela, da so njene besede le laž. A tega Frani ne bi nikoli priznala. Vedela je, da bi jo Frani skušala odvrniti od njega.
»Me veseli,« je prikimala Frani. »Bo dolgo ostal?«
»Ne ve. Niti ga nisem vprašala, če namerava biti tu. Pravi pa, da se je v Berlinu počutil kot tujec, saj veš.«
Da se nameravata naslednjega dne dobiti, je Frani zamolčala. Najbrž bi bila proti, zato ji tega ni omenila.
Že zjutraj je otrokoma povedala, da jih njen prijatelj vabi na barko. Bila sta navdušena.
»Je to tisti, pri katerem si bila včeraj?« je spraševala Ina.
Neja je prikimala.
»In naju pozna?« je vprašal Tine.
»Ne še. Danes vaju bo spoznal. Moj prijatelj je. Spoznala sva se že, ko sem bila otrok. Večkrat je bil tu, na morju. Tu je imel babico in bil je dober prijatelj,« jima je razložila.
Za kosilo sta bila preveč na trnih, da bi spolh kaj jedla. Tudi Neji ni šlo kosilo v tek. Bila je nervozna, tresla se je od razburjenja.
Že nekaj več kot pol ure prej, so stali na pomolu.
»Mami, ne bo ga,« je bila Ina po nekaj minutnem čakanju razočarana.
»Seveda bo prišel, prezgodaj smo šli od doma, saj sem vama povedala. Zdaj pa raje zapomnita čas z igro in Marcel bo tu, kot bi mignil!«
Sedla je na pomol, otroka sta skakala po obali in se lovila. Kako lepo je bilo izgovoriti njegovo ime. Otroka bi morala biti njegova, ona bi morala biti njegova žena. Ina in Tine bi ga klicala očka in bila bi srečna. Marcel bi jo nosil po rokah. Stresla je z glavo in se zgrozila nad mislimi, ki so privrele na površje. Le kaj misli?! Neumnost! Nikoli ne bosta skupaj, nikoli ji ne bo rekel, da jo ljubi. In, ubogi Vili! Le kaj bi rekel, če bi vedel, kaj se mota po glavi njegove žene!
Marcel je prispel točno ob tretji uri popoldan. Bil je vesel, ko jih je zagledal. Neja mu je predstavila otroka, nato so odšli do barke.
»Je tvoja?« je vprašala Neja, ko so odpluli.
»Ne, le na posodo jo imam,« je povedal. »Mogoče si bom nekoč kupil svojo. Če bom ostal tu. Nisem še prepričan.«
Ina in Tine sta bila nad vožnjo navdušena. Ves čas sta spraševala Marcela, kako je bilo v Berlinu in kdo živi tam. Pripovedoval jima je, kaj je vse videl in kako sta bila včasih z njuno mamico prijatelja.
»A tako dobra prijatelja, kot sta sedaj z očkom?« je vprašal Tine.
Neja in Marcel sta se za hip spogledala. Molčala sta.
»Ne, na drugačen način,« je rekla Neja in pogledala v tla.
Zvečer so se vračala nazaj k pomolu.
»Povabil bi vas še na pico, če želite seveda,« je pričel Marcel.
Ina in Tine sta kričala od veselja, Neji pa se je oddahnilo, da se dan še ne bo končal.
Odšli so v picerijo zraven obale in naročili. Niso ostali dolgo, počasi se je pričelo mračiti, Ina in Tine sta postala utrujena.
»Domov bo treba,« je rekla Neja.
»Gre lahko Marcel z nami? Pokazal mu bom svojo sobo,« je vprašal Tine.
Neja je vztrepetala in čakala, kaj bo odgovoril.
»Če vajina mamica nima nič proti,« je rekel.
Neja je prikimala.
Tine je bil utrujen, zato ga je Marcel del poti do doma nesel. Neja je bila srečna, da je ob njej, a istočasno je čutila bolečino. Spet se je vračala z vso vnemo. Dokler ga ni bilo, je bila pozabljena in lahko je živela, brez da bi mislila nanj. Sedaj pa je bil pred njo, bil je resničen, a ni mu mogla povedati, kaj čuti.
Marcel je sedel v dnevno sobo, potem ko mu je Tine temeljito razkazal svojo sobo.
Neja mu je prinesla kozarec črnega vina. »Otroka bom dala spat, takoj bom,« je rekla in ga pustila samega.
Tistega večera se ji je še posebno mudilo.
»Mami, bo Marcel še dolgo tu?« je spraševala Ina.
»Ne, le še par besed spregovoriva in bo šel. Tudi jaz bom šla spat,« je rekla.
Hči je prikimala in legla v svojo posteljo. Tine je že napol spal.
Zaprla je vrata njune sobe in globoko zadihala. Odpravila se je v dnevno sobo, kjer jo je čakal.