Sedla je in ga pogledala v oči. Rahlo se je nasmehnil. Prijela je svoj kozarec vina in naredila kratek požirek.
»Lepo je bilo danes,« je pričel.
»Ja, lepo,« je Neja ponovila.
»Tako, kot včasih,« je rekel in jo pogledal.
Prikimala je, ni mogla spregovoriti.
»Mislim, da bo še najbolje, da zdaj grem. Ni bilo pametno, da sem prišel sem,« je rekel in počasi vstal.
Neja je sedela na mestu, borila se je s svojimi čustvi. Ni vedela, kaj naj stori.
Odšel je do vrat, nato pa obstal na miru.
Stopila je do njega, obrnil se je in jo objel.
»Marcel, ne, ne,« je izjavila. Poljubil jo je na usta, ni se upirala.
Močno ga je objela, nato pa nekaj trenutkov kasneje odrinila stran., presenečeno jo je pogledal.
»Ne bi smel biti tu. Zakaj si sploh prišel? Zakaj? Nočem te več videti,« je pričela. Po licu so ji tekle solze.
»Zakaj ne? Zakaj, Neja?« je spraševal.
»Ker te nikoli nisem nehala ljubiti. Nikoli,« je zašepetala in ga pogledala. Močno je zajokala in se naslonila na zid.
»Neja, tudi jaz. Edina si, edina. Ne vem, zakaj se je takrat obrnilo tako. Oba sva vedela, vem da sva. Čutil sem tvojo ljubezen in najbrž si ti mojo. Zakaj nisva priznala, da se ljubiva? Danes bi bila skupaj. Danes bi bila srečna,« je začel. Stopil je zraven nje in jo poljubil, objel jo je. Trdno se ga je oklenila.
»Tako močno te ljubim,« je jokala.
Odnesel jo je na kavč in jo pričel nežno božati po obrazu. Neja je zavzdihnila: »Marcel. Bodi moj. Vsaj nocoj, vsaj ta trenutek bodi samo moj!«
Konec avgusta so stali na letališču. Neja je bila bleda in shujšana. Upala je, da Vili ne bo opazil, da je žalostna, da je zamišljena. Otroka sta vzklikala in težko čakala, kdaj bo priletelo pravo letalo in jima pripeljalo očka nazaj. Pogrešala sta ga.
Končno so se objeli. Vili je bil srečen, obrisal si je solzo.
»Ko bi vedeli, kako sem vas pogrešal!«
Neja se je rahlo nasmehnila in ga poljubila. Nič. Čisto nič ni začutila. Hlad, nobenega vznemirjenja. Nič.
Zvečer sta objeta ležala na kavču.
»Shujšala si in bleda si. Si bolna?« je bil Vili zaskrbljen.
»Težko je bilo brez tebe, saj veš,« je rekla.
»Zdaj sem spet tu in nikoli vas ne zapustim več,« je rekel in jo toplo stisnil k sebi.
Življenje je teklo naprej. Poletje se je bližalo koncu. Neja je sprejela igro. Zaklenila je svoja čustva in pozabila.
Nekoč je šla mimo hiše, kjer je nekoč živela njegova babica. Za hip je postala, nato pa odšla do nje in sedla na klop. Okna so bila zaprta, vrata so bila zaklenjena. Zaprla je oči. Ni ga bilo več in vedela je, da ga ne bo nikoli več nazaj. Takrat je prišel zaradi nje. Upal je, da ni prepozno. Upal je, da je sama, da imata še vedno čas, da si priznata ljubezen. Da zaživita tako, kot bi morala že takrat. A Neja je bila poročena. Marcel ni hotel nesrečnega konca. Njena otroka sta potrebovala očeta. Ni smel razdreti zakona. Imel je svoj trenutek, pa ga ni izkoristil. Zato je že naslednjega dne odšel. Brez slovesa, brez pozdrava. Čeprav je Neja vedela, da je storil prav, je jokala še dolgo potem. Odšel je in s sabo za vedno nesel njeno srce. Njeno ljubezen. Ostal je sama, bil je edini in ni ga bilo več.