»Oprosti mi, Felicijan,« je prosila Pavla.
»Saj bi ti rad, toda ne razumem te. Zakaj si molčala? Zakaj mi nisi povedala?«
»Ne vem. Ne vem. Strah me je bilo. Bala sem se, da ne bi razumel, da bi me sovražil,« je zajokala.
Felicijan je stopil do nje in jo objel. Čeprav je stiskal zobe, so se tudi njemu orosile oči.
Ko sta se pomirila, mu je vse povedala. Zakaj je to storila, kako se je takrat počutila. Felicijan jo je poslušal.
»In sedaj? Kaj bom še izvedel?« je kasneje nekoliko bolj sproščeno dejal.
»Nič,« je rekla Pavla.
»Torej ni več nobenega otroka?«
»Ne, Felicijan. Vse veš. Sedaj veš vse o meni,« je rekla.
»Lahko bi izvedel že prej. Verjemi, ne bi te pustil. Razumel bi te.«
»Danes to vem. Takrat nisem. In vedno sem si govorila, da ti nekoč povem, toda vedno sem našla kak izgovor sama pri sebi, da ti nisem. Bolj, ko so leta bežala, bolj sem se bala, kaj bi dejal, če bi izvedel,« mu je priznala.
Pavla se je nekoliko pomirila, ko je zgladila z možem. Veliko bolje je bilo in skupaj sta načrtovala, kako dalje.
»Jani in Neži morava povedati,« je dejal.
Pavla je prikimala.
»Takoj, ko pride Jana domov. Takoj, nič ne bova odlašala,« je dejal.
Pavla je kimala.
Že v petek po kosilu je Felicijan dejal: »Mati mora nekaj povedati!«
Jana in Neža sta uprli pogled vanjo in najprej je ostala brez besed.
»Ko mi je bilo šestnajst let, sem, sem…« je pričela in pogledala Felicijana.
Ta ji je spodbudno prikimal.
»Zanosila,« je dokončala.
Jana in Neža sta osuplo pogledali.
»Kaj si? Kaj? Zanosila? Koga? Kje je? Ga poznava?« se je usulo iz ust hčera.
»Sina imam. Ime mu je Cene,« je pričela.
»Cene? Tisti Cene, ki je bil zadnjič tu? On je moj brat?« je rekla Neža presenečeno.
Pavla je prikimala.
»Kje je bil? Tu je bil in jaz nič ne vem,« se je jezila Jana.
»Pomirita se. Vse bom povedala,« je stokala Pavla.
»Le kako naj se pomiriva,« je bila presenečena Jana.
»Ja, le kako! Takoj mi je bil všeč, ko je vstopil, sedaj pa izvem, da je moj brat,« je bila užaljena Neža.
»Torej si bila poročena? In oči, ti si vedel,« je vzkliknila Jana.
»Da, vedel sem, toda z materjo sva se odločila, da vama poveva sedaj,« je podprl Felicijan svojo ženo, ki ga je hvaležno pogledala.
Nato jima je razložila vse, odgovarjala na vprašanja. Obe sta kar dobro sprejeli, nista je preveč obsojali, vsaj potem ne, ko je povedala vso zgodbo.
»Uboga mamica. Še dobro, da si potem spoznala našega očija,« je milo rekla Neža.
»Ja, no, res ti ni bilo lepo,« je kimala Jana. »Vsekakor pa ga želim spoznati. Vedno sem si želela brata.«
»Tudi jaz! Takrat, ko mi je sosedov Filip nagajal, sem si predstavljala, da imam brata, ki ga bo premikastil. Misliš, da ga sedaj ne bi več hotel?« se je smejala Neža.
»Zlati hčeri sta,« jima je zaupala Pavla in ju objela.
»Kdaj ga boš povabila? On ve, zakaj si se mu odrekla?« sta spraševali.
»Ne, ničesar ne ve in najbrž me sovraži. Sploh ne vem, če bi mu povedala. Najbrž zanj ni pomembno. Odraščal je brez matere, ne bo mi oprostil,« je odkimavala Pavla.
»Bo, bo. Če bi te sovražil, te ne bi poiskal, tako pa je bil videti zelo srečen, ko je vstopil v hišo in jo opazoval,« je povedala Neža, kar ji je vlilo nekaj upanja.
»Naj pride jutri, če ima čas,« se je tedaj oglasil Felicijan.
Pavla je prikimala in stopila do telefona. Zavrtela je njegovo številko in s tresočim glasom pričela govoriti, ko se je na drugi strani oglasil njen prvorojenec.
Naslednjega dne so bili vsi na trnih. Cene se je strinjal, da pride po kosilu na kratek obisk. Pavla ni spala vso noč in tudi Felicijan je bil nemiren. Objeta sta ležala v postelji in se pogovarjala. Pavla je bila srečna, da ji je oprostil, da je bil na njeni strani, pa čeprav je zamolčala nekaj tako velikega. Vedela je, da ni storila prav, da bi morala svojemu možu takoj povedati za sina. Toda, to je bilo za njo, sedaj jo je skrbelo le še to, kaj bo rekel njen sin. Jo bo zmerjal? Ji bo zabrusil v obraz, da jo sovraži? Zakaj jo je poiskal?