Spominjam se, kako je nekoč Tomaž razbil krožnik. Mami je kričala, oče je prinesel iz drvarnice poleno in ga vrgel v kot. Tomaž je klečal na njem več kot tri ure. Tako so ga bolele noge, da je še, ko sva odšla spat tiho hlipal. Bil je jezen nase, ker ni bil bolj previden.
Spominjam se, da, ko sem bila v osnovni šoli, je bil organiziran tečaj plesa. Vprašala sem, čeprav sem vedela, da ne bom smela iti. Takoj sta začela vpiti name, da že tako dovolj zapravita zame, ker mi dajata jesti. Da naj bom raje hvaležna za vso dobroto, ki mi jo nudita. Za kazen sem morala biti ves dan v sobi. Tomaž se je lahko pred hišo igral s sosedo Tino. Spominjam se, da sem si večkrat želela, da bi prišla starša Tine in naju odpeljala k njej. Ona se je imela tako lepo.
Midva s Tomažem nisva smela nikamor. V nedeljo k prvi maši, kjer sva morala ves čas imeti nasmejan obraz. Po končani šoli sva morala takoj domov. Oče in mami sta govorila, da ne rabiva prijateljev. K sreči sva lahko bila vsaj s Tino pred hišo.
Ko sem bila nekoliko starejša, se spominjam, da kadar je oče delal ves dan, je mami večkrat dobila obisk. Takrat sva morala biti v sobi ali zunaj. Moški je prihajal redno, kadar je bila sama. Čez čas je prihajal drugi in spet čez čas tretji. Veliko jih je bilo, a mislim, da oče nikoli ni izvedel. Ali pa ni hotel vedeti. Sedaj vem, da je bil noro zaljubljen vanjo in da ji je ustregel v vsem.
Ko sem bila stara sedemnajst let, je pri maši k nam prisedel Karel. Oče ga je poznal. Karel je ves čas gledal vame. Prav gnusil se mi je. Bil je oduren! A oče ga je povabil k nam na nedeljsko kosilo. Ko je pri nas jedel Karel, nama s Tomažem ni bilo treba vstati in oditi najprej do matere, se ji zahvaliti za dobro kosilo in jo poljubiti na lice. Isto sva morala storiti še pri očetu. Vsak dan, a takrat nama ni bilo treba.
Čez nekaj časa me je oče poklical v dnevno sobo. Povedal mi je, da sem Karlu všeč. Mami je sedela zraven njega in kimala. Ugotovila sta, da je Karel iz dovolj ugledne in premožne družine, da bi bil lahko moj bodoči mož. Bila sem brez besed. Karel je bil sedem let starejši od mene. Odkimala sem in zajokala. Oče je odvezal pas in me pretepel, mami je hlipala, da bo dobila živčni zlom, ker je njen otrok tak hudič.
In sem popustila, se jima opravičila in bila sta srečna. Karel je bil vse večkrat pri nas. Nekoč sta mu dovolila, da je celo prespal pri meni. Preden sva se odpravila v mojo sobo, mi je mami zabičala, naj bom živahna in naj ga nikar ne razočaram.
To je bila najbrž najbolj grozna noč v mojem življenju. Karel ni izgubljal časa. Takoj me je pričel otipavati in globoko dihati. S težavo sem zadržala jok, nisem ga upala pahniti stran, vedela sem, da bi bila tepena. Oče in mati bi bila ogorčena, če bi naredila napako. Zaprla sem oči in si poskušala predstavljati, kako brez skrbi hodim po velikem travniku in nabiram pisane rože. Za travnikom je bil velik slap, tam pa lep mladenič in odpeljal me je stran…
Spomini iz otroštva. Tomaž pripoveduje:
Otroštva se ne spominjam prav dobro. Mislim, da sem ta čas potisnil nekam v ozadje. Spominjam pa se tepeža, joka in hlipanja. Spominjam se strahu in noči, ko sva s sestro objeta ležala v postelji in se tolažila. Imela sva vsaj drug drugega.
Tanjo sem spoznal, ko mi je bilo dvajset let. Bila je moja sošolka. Tanja je tiho dekle, polna miline. Bila je nekoliko plašna in molčeča. Najino prijateljstvo se je gradilo počasi. Spoznala sva, da sva zaljubljena drug v drugega. Tanja je živela sama z materjo, bila je nezakonski otrok. Dolgo časa sem okleval, preden sem povedal staršema, da imam dekle. Ko sem jima povedal vse o njej, sta ogorčeno odkimala. Zahtevala sta, da takoj prekinem z njo. Zame ni bila dovolj dobra. Nisem ju ubogal, Tanjo mi ne bo vzel nihče. Ko sta izvedela, da še naprej prijateljujem z njo, sta me izpisala iz fakultete. Za kazen, ker nisem bil ubogljiv. Tanjo sta poklicala po telefonu in ji zabičala, da me ne sme videti nikoli več, da ona ne bo nikoli moja žena. To je bilo dovolj. Zakaj bi sploh živel?!
Sedanjost. Jolanda pripoveduje:
Kar je zgodil moj ljubi brat, mi je odprlo oči. K sreči je preživel. Oče in mami ga nista šla niti enkrat obiskat. Jaz sem bila pri njemu ves čas. In odločila sva se, da se postaviva zase. Bilo je dovolj. Hočeva življenje, najino življenje.
Poklicala sem Karla in mu povedala, da je konec, da ga nočem več videti. Doma je bil pravi pekel. Starša sta vpila name in me zmerjala. A bilo mi je vseeno. Kar naj, nad mano nista več imela moči.
Spoznala sem Matjaža in se k njemu preselila. Matjaž je dve leti starejši in ima svoje stanovanje. Dober človek je, pomagal mi je stran. Ko sem mu predlagala, da bi k nama prišel Tomaž, je bil takoj za to. Vedel je vse in mi stal ob strani.
Tomaž mi je bil hvaležen. Spet se je vpisal na fakulteto in si poiskal službo. Tudi sama sem študirala in imela službo. Čez čas se je Tomaž preselil k Tanji. Čeprav še nista dokončala šolanja, je Tanja noseča. Pa pravita, da bosta lahko. Tomaž je rekel, da ima vse. Srečo, ljubezen in da je to dovolj. Želim jima srečo.
Matjaž in jaz razmišljava o poroki. Takoj, ko bom diplomirala se bova poročila. Tomaž bo moja priča. Staršev ne bom klicala, nikoli več ju ne želim videti.
Sedanjost. Janez in Milka pripovedujeta:
Otrokoma sva vedno nudila vse. Vzgajala sva ju po najboljših močeh. A bila sta svojeglava in včasih sta jih dobila po riti. Otroci so naše največje bogastvo in ne razumeva, zakaj sta naju oba zapustila. Želela sva jima le najboljše. Kdo bo sedaj skrbel za naju, ko bova stara?! Sram naj ju bo. Žal nama je, da sta se sploh rodila!