V vaših intervjujih, ki sem jih preletela na spletu, omenjate družino z veliko ljubeznijo. Kako ste doživeli stare starše? Starše?
Noni Šiška, kot sem poimenoval mojo staro mamo, mamo moje mame Marte, me je od ničle do tretjega leta spravila v pogon, nona Antonija, mama očeta Pavleta, je skrbela zame do njenega odhoda v večnost. Moj nono Matija je bil moj vzornik, guru in najboljši prijatelj. Torej me na leta mojega najzgodnejšega otroštva intenzivno vežejo čudoviti spomini na stare starše. Ati in mami sta pa itak zakon. Mami Marta še vedno pri njenih skoraj 87 letih skrbi za sestrin naraščaj in intenzivno spremlja vsa moja pota! Ati pa je že pri nonotu in nonah.
Danes ste v tej vlogi sami. Kako se razumete z otroki sedaj, ko so odrasli? Si predstavljate življenje pod isto streho?
Pri 18-ih sem si želel na svoje in pri 21-ih to tudi uresničil. Pod isto streho si predstavljam nedeljska kosila, sicer pa so osamosvojitve mladih nujne in prepotrebne.
Ste tudi dedek. Ste tak dedek, kot je bil vaš? So se dedki danes spremenili, imajo čas za vnuke?
Dedki skušamo v korak s časom. Živimo digitalno dobo. Vsaka primerjava z Očkijem (mojim nonotom) bi bila nesmiselna. Imamo čas za vnuke, premalo, pa vendarle ...
Zadnjič mi je nekdo dejal, da se življenje po 50 letu ne konča, ampak šele začne. Je tudi pri vas tako?
Da!
Se počutite starega? Je 50 let in več težje sprejeti ženskam, moškim ali enako?
Vse je v glavi. Moj prijatelj Branko Arandjelović jih ima preko 70, a je po načinu življenja dosti mlajši od kakih mojih vrstnikov. To velja za oba spola.
Menite, da se lahko aktivni prav toliko kot vaši mlajši sodelavci? V čem ste še boljši od njih?
Leta prinesejo izkušnje, modrost, tolerantnost, odgovornost in potrpljenje! Mladost ima pa mišice!
Na vsaki fotografiji, pri vsaki izjavi ste nasmejani, pozitivno naravnani. Ste res takšni? Kakšen je recept za veselje?
Prepričan sem, da bi bili vsi nasmejani in se veselili življenja, če bi mediji, domala vsi mediji, na prvih straneh, v udarnih novicah poročali o dobrih rečeh, znanosti, kulturi, tudi športu ... A več kot očitno je, da je nekomu do tega, da so ljudje zaskrbljeni, živčni, depresivni ... Kako hitro smo postali zopet prijatelji z našimi sosedi Hrvati, ko sta se Kosorjeva in Pahor trikrat nasmehnila in šestkrat poljubila pred objektivi. Kako malo je potrebno, in na enkrat vsi prijazni ... Prav je, da si ne zatiskamo oči pred težavami, ki jih prinaša življenje, pa vendar je pozitivno razmišljanje eden od ključev za lepši jutri. Čutim prihajajoče lepše čase, že to sedaj ni slabo.