Če živiš v mestu in gledaš po televiziji film o grizliju, ki sledi svojo žrtev in jo nato pokonča, potem te je strah medvedov. Tudi rjavih.
Če živiš v naravi, če je gozd le nekaj korakov stran od tvojega doma, te gozdne živali ne ogrožajo. Še več, umaknejo se. Bojijo se človeka, niso neumne.
Sprehod po gozdu je zdravilen, drevesa nam dajejo pozitivno energijo in marsikdaj se zgodi, da je sprehod meditacija. V tišini in sam s sabo hodiš po gozdnih poteh, pozabiš na skrbi, le uživaš in dihaš skupaj z naravo. Potem pa: »Hop!«
Kot strela iz jasnega neba se je manj kot pol metra pred mano pojavila srna. Ni me slišala, jaz nisem slišala nje. In nato sva vsaj pol minute druga drugi zrli v oči. Obrnila se je in zbežala stran, šla po svoji poti. Jaz tudi. Ker imam dobro srce. V nasprotnem primeru bi me kap, ker sem se dejansko prestrašila.
Spet drugič se odpravim, na cesti se sonči lepa smokulja. Presenetiva druga drugo, kot blisk se odplazi stran. »Ne boj se, poznam te, ne bom te potolkla z lopato!« ji povem v pozdrav. In ji zaželim, da bi jo srečevali le tisti ljudje, ki so se toliko potrudili, da poznajo vrste kač in da vedo, da nas ne ogrožajo.
Spet tretjič srečam starejšo gospo. Nekam hitro teče po bregu navzdol. Večkrat se srečava, ko prispe do mene, mi zakliče: »Medved je, medved!« opiše mi, kako se je oglašal in mi pokaže s palico proti točki, kjer ga je slišala. Ni bil medved, bil je jelen. In njegovo značilno oglašanje v času, ko se pari.
K sreči je gospa imela dobre kolke, trdne kosti in zdravo srce. K sreči za jelena.
Potem smo šli na izlet. V Osilnico in peš proti izviru Kolpe. Štirje smo bili, glasno smo govorili, saj smo vendar na območju medvedov!
»Ne boste imeli te sreče, da bi ga srečali,« nam pove domačin in skomigne z rameni. »Prej kakega migranta!«
Ob Kolpi je čudovita sprehajalna pot. Uživali smo, vse dokler nismo ob potki našli svežo, a poginulo postrv.
»Medved je bil,« smo si enotni in s srcem v hlačah smo jo ucvrli do najbližje hiše, kjer smo domačinu hiteli razlagati, da je v bližini medved, ker je ujel ribo.
Smejal se je in nam pojasnil, da to počno grizliji in ne rjavi medvedje. Ti ne lovijo rib. Bila je čaplja, ki ji je, nesrečnici lačni, riba pač padla. Morda smo jo presenetili.
Pomirili smo se in mu povedali, da se medvedov bojimo. Bil je zgovoren, povedal nam je, da že štirideset let živi z medvedi. Spoštuje jih in zna živeti z njimi.
»Tukaj pride medvedka z mladičema, tam gori živi samec, tam doli živi mlada samica,« nam kaže z roko. In pove, da je že večkrat doživel bližnje srečanje z medvedom, z medvedko z mladiči. Njegove zgodbe so osupljive, napete bolj kot film, v katerem grizli lovi svojo žrtev. A domačin zaključi, da medved ni človeku nevaren. »Srečal sem ga, ker sem jaz storil napako in ne on. Jaz sem njega presenetil, zato se mi ni mogel umakniti.«
Nadaljujemo pot do izvira brez strahu in s spoznanjem, da nismo žrtve in da noben rjavi kosmatinec ne preži na nas. Poskušajo živeti.
Je pa domačin povedal še eno zanimivost: »Ne bojim se medvedov, z njimi znam živeti. Bojim se migrantov. Teh pa nas je strah. Vsak dan ob Kolpi ulovijo vsaj deset migrantov, več deset pa jih gre mimo. Uničijo vse, kar se uničiti da.«
Pove, kako so razdejali planinski dom v bližini, ki je čez zimo prazen. Naredili so toliko škode, da so morali za njimi zažgati vse odeje, vzmetnice. Dom so popolnoma razdejali.
»Nikoli nisem zaklepal hiše, odkar je tod okrog več migrantov kot medvedov, pa se vsi zaklepamo. Strah nas je,« še pove.
Kdo je zver in kdo je neuk? Kdo gleda stran in komu se gleda skozi prste? Kdo ogroža naša življenja in kdo se bo mastil z medvedjim golažem?