»Ni malo zgodaj?« je previdno vprašala Tina.
»Naj jokam in žalujem za tistim prascem?«
»Ne, saj imaš prav. Ti le uživaj,« je dodala Ana. Ni hotela prepira, Andreja pa je bila tiste dni kot tempirana bomba. Samo čakala je, na koga bo lahko stresla vso svojo jezo.
»No, vsekakor, povedati vama moram, da je čudovit ljubimec,« je hitela. Sedla je za mizo in si natočila pivo v kozarec. Skušala je spregledati začudene poglede prijateljic.
»Kdaj si ga spoznala?« je vprašala Tina.
»Včeraj,« je odvrnila.
»In sta že?« je bila začudena Ana.
»Aha, včeraj trikrat in danes dvakrat. No, saj zato sem tudi zamudila,« je kimala.
»Mar ni prehitro?« se je oglasila Ana.
»Ne, ni,« je odvrnila.
Ana in Tina sta ostali tiho. Andreja vsekakor ni bila to, kar je skušala biti, zato sta bili obe toliko bolj začudeni. Vedno je namreč veljala, za najbolj razsodno med vsemi tremi. Bila je tak tip ženske, ki je moškemu zvesta do konca svojih dni, ki ljubi dom in družino, ki se posveča drugim in nikamor ne hiti. Niti malo ni spominjala na nekoga, ki bi mu bil seks le za zabavo.
»No, imata kakšno idejo?« je nato Andreja vprašala in ju pogledala.
»Gusarke, policistke,« je pričela Tina.
»Ali pa miške, lisice,« je dodala Ana.
»Ne vem,« je zmajala z glavo Andreja.
»Saj, nekaj izvirnega potrebujemo,« je kimala Tina.
»Kaj, ko bi bile vrane?« je zamišljeno rekla Andreja.
»Vrane?« sta rekli v en glas prijateljici in se spogledali.
»Da, naredimo kljun, pa krila in rep, oblečemo se v črno,« je razlagala Andreja.
»Vrane?« je ponovila zamišljeno Tina.
»Prav, pa bodimo vrane,« je kimala Ana.
Ob pivu in zavitku so nato načrtovale izdelavo mask. Ana je znala šivati, zato je bil največji del na njej. Govorile so pozno v noč. Andreja Luka ni omenila in zato sta tudi prijateljici molčale. Nista je hoteli žalostiti, vedeli sta, da ga je imela zelo rada in da še vedno trpi.
Bližal se je čas pustnega rajanja. Zmenile so se, da odidejo v soboto zvečer v veliko dvorano v mestu, kjer so bile maškarade vsako leto. Enkrat so tam dobile prvo nagrado, dvakrat so zasedle drugo mesto.
Kostimi so bili narejeni, Tina in Ana sta bili dobre volje. Zvečer so se dobile pri Andreji. Bila je zamišljena.
»Mislita, da bo tisti izmeček tam?« je vprašala.
»Do sedaj je bil še vsako leto. Ampak, saj te ne bo prepoznal v maski,« je rekla Ana.
Tina je ostala tiho, pogledala je stran.
»Po polnoči, ko bodo maske padle, pa bom šla domov, če ga bom videla,« je sklenila Andreja.
Ko je odšla v kopalnico, je Tina tiho rekla Ani: »Vprašal me je, kaj bomo letos!«
»Si mu povedala?«
Tina je prikimala, Ana pa je zmajala z glavo.
Dvorana je bila polna mask, vzdušje je bilo res veselo. Andreji je bilo vroče, pod masko je težko dihala. Le zakaj se je domislila, da bodo vrane?! Bilo je tako vroče, da je komaj živela. Stopile so do točilne mize in naročile pivo. Seveda so ga morale piti po slamici, saj s kljunom ni šlo drugače.
»Naslednje leto bomo kaj takega, da bo glava prosta,« se je jezila Tina.
Ostali dve sta kimali.
Odšle so na plesišče in po vranje plesale ter se hihitale. Kmalu se jim je pridružil lev. Bil je originalen in pod masko mu je bilo najbrž še bolj vroče, saj je bila narejena iz krzna.
»Če bo zdržal tale, bomo tudi me,« je zaklicala Ana in kimale so.
Lev se je smukal okoli njih in plesal. Vrane so ga sprejele medse.
»Prav prijazen je tale levček,!« je zaklicala Andreja Tini na ušesa. Res je bil posrečen. Čez čas je odšel in se vrnil s pijačo. Navdušeno so jo sprejele.
Nato se je k vsaki sklonil in jo pogledal v oči. Ustavil se je pri Andreji in jo objel okoli ramen.
»Očitno si mu najbolj všeč,« je klicala Ana in se smejala.
Res je lev ostal v njeni bližini, pa čeprav so bile vse tri skoraj enake, se od Andreje ni več ločil.