V prvem trenutku se zdi vse zelo jasno. Tisti, ki potrebuje pomoč, potrebuje tistega, ki pomaga. V praksi pa to ni tako jasno. Spominjam se gospe, ki je nekaj let neverjetno požrtvovalno doma skrbela za svojo mamo, staro čez devetdeset let, povsem nepokretno in dementno. Rekla mi je, da vsak dan moli, da bi mama čim dlje živela. Malo sem se začudila in jo vprašala, če misli, da si mama to morda želi. Pa mi e odgovorila: "To mi je čisto vseeno, jaz jo potrebujem." Hči je potrebovala nekoga, da skrbi zanj. Podobnih ali vsaj malo podobnih primerov sploh ni tako malo. In za vse tiste, ki pomagajo, sploh ne bi bilo slabo, če bi si večkrat postavili vprašaje, kdo koga bolj potrebuje. Zaradi tega pomoč ne bi bila nič manj dragocena in dobrodošla, samo bolj jasno bi bilo, komu le ta pomoč še bolj potrebna, Večkrat se nekaj podobnega dogaja tudi pri manjših oblikah pomoči. Kolikokrat tisti, ki pomaga, to še bolj potrebuje kot tisti, ki pomoč sprejema. Nič ni narobe, če je tako, samo prav je, da si to priznamo.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.