Včeraj sem se dolgo pogovarjala z znanko, ki je zaposlena v enem od slovenskih domov za starostnike, Se pa podobno dogaja v prav vse domovih. Zelo razumljivo je, da imajo svojci radi svojo malo ali očeta v domu in bi želeli zanj vse najboljše. Toda kljub tej želji in kljub vsem prizadevanjem in kljub medicini, ki vedno več zmore, postajajo ljudje vedno starejši in vedno bolj nebogljeni. Tega pa mnogi svojci preprosto ne morejo razumeti in sprejeti. Saj je mama še hodila, ko je prišla v dom, saj prej nikoli ni bila zmedena in podobno. Potem se pa zgodi, da je vsega krivo osebje domu, ki ne skrbi dovolj dobro. Kaj šele potem, če kdo umre. Pri tem pa gre za starostnike v visoki starosti, ki so prišli v dom zato, ker doma niso bili kos vsemu in so potrebovali pomoč. Včasih se svojci vedejo tako, kot da pričakujejo, da bodo njihovo mamo, očeta pomladili. Življenje pa gre svojo pot. Dobro bi bilo, če bi se o vsem tem pogovarjali že veliko, veliko prej, Potem bi morda hvaležno sprejeli dejstvo, da je ta človek toliko časa živel in ne bi pričakovali nemogočega.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.