Nekaj časa je bilo vse tiho, nato se je Vili z vso močjo zaletel v vrata. K sreči se niso vdala. A bilo je dovolj, da se je Danica na smrt prestrašila. Srce ji je pričelo divje razbijati. Vili je hotel na vsak način priti do nje. Bala se je. Kaj naj naredi? Kaj, če mu uspe priti v njeno sobo?!
K sreči se to ni zgodilo, Vili je prej odnehal. Preden pa je odšel nazaj v dnevno sobo, ji je še zabičal, naj molči.
»Draga Danica, nekoč ko ne boš pazljiva bom že prišel do tebe. Potem se bova pa igrala. Boš videla, da ti bo všeč! Če pa boš kaj omenila materi, ti bom zavil tvoj lepi vrat,« je še rekel.
Danica tistega večera ni odklenila vrat svoje sobe, niti ni zatisnila očesa. Vedela je, da mora stran. Mati jo ne bo poslušala, slepo bo verjela njemu, tako kot vedno. Ni imela druge rešitve, kakor da čimprej poišče stanovanje. Vili bi ji utegnil res kaj hudega narediti.
Že takoj naslednjega dne je kupila oglasnik in iskala stanovanje. Klicala je na mnogo številk, toda vsi so zahtevali veliko najemnino. Končno pa je zasledila oglas, ki ji je padel v oči. »Mlad moški išče sostanovalko. Za minimalno najemnino odstopim sobo, souporabo kuhinje in kopalnice. Pogoj pa je tudi, da opravlja gospodinjska dela zame.«
To bi šlo. Tistih nekaj srajc bi že zlikala, tudi pospravljanje in kuhanje ji je šlo od rok. Ni oklevala, poklicala je na številko. Oglasil se je mlad moški glas.
»Kličem zaradi oglasa,« je pričela Danica in upala, da ni prepozna.
»Peta ste, ki je klicala. No, če izključim zelo prijaznega moškega,« se je nasmehnil.
»Torej sem prepozna,« je bila Danica razočarana.
»Kje pa! Kandidatke imam namen povabiti na kratek razgovor. Bo šlo danes ob šestnajstih,« je vprašal.
»Seveda. Pridem,« je olajšano rekla Danica. Še je imela upanje.
Prijazen moški ji je zaupal naslov in se poslovil.
Po končani službi je Danica odšla do naslova. Ni imela težav, hitro je našla pravi blok. Vstopila je in se napotila do tretjega nadstropja. Pozvonila je na zvonec.
Mlad moški je odprl vrata in se nasmehnil.
»Danica sem. Zmenjena sva bila za ob tretji uri,« mu je rekla.
»Da, seveda. Kar vstopite.«
Danica je vstopila, se razgledala okrog. Stanovanje je bilo dokaj veliko, glede na to, da je v njem živel le en moški, tudi kar pospravljeno in urejeno.
»Igor sem,« je povedal moški in ji dal roko.
Tudi Danica se je predstavila. Sedla je za kuhinjsko mizo, Igor ji je ponudilo sok.
»Mlada si. Koliko let imaš,« ga je zanimalo.
»Devetnajst,« je povedala.
»Rad bi sostanovalko, ki bi kuhala tudi zame, prala in likala moje perilo in pospravljala po stanovanju,« je povedal naravnost.
»Brez težav. Vse lahko opravim, vse znam, delo mi ni tuje,« je resno rekla Danica.
Igor se je smehljal in jo gledal v oči. Kimal je in se popraskal za ušesom.
»Eni sem že skoraj obljubil,« je v zadregi pričel.
»Prosim, ne bo ti žal. Prosim, nujno potrebujem stanovanje….nimam kam,« je pričela Danica.
»Nimaš kam,« jo je začudeno pogledal.
»No, imam, ampak res nočem nazaj. Dolga zgodba, nič kaj prijetna,« je odgovorila Danica.
Igor je resno prikimal, nekaj časa je molčal. Nato jo je pogledal in ji dal roko. »Zmenjeno, sostanovalka!«
Danica bi ga najraje objela in poljubila. Rešil ji je življenje!
»Kdaj te lahko pričakujem,« jo je vprašal.
»Če lahko, bi prišla že danes,« je rekla.
Bil je nekoliko začuden, a vseeno je prikimal.
Danica je stekla proti domu. Bila je vesela, najraje bi zakričala od sreče. Rešila se je nadležnega Vilija. Sicer ji je bilo hudo za mamo, toda vedno manj. Če je bila tako slepa, tako nora, naj kar bo z njim. Danici ni treba trpeti zaradi njene neumnosti.
Tiho je vstopila v hišo, upala, da je Vili ne bo slišal. Imela je srečo. Spal je na kavču, iz ust mu je tekla slina. Prav gnusen je bil videti.
Odhitela je v svojo sobo, pospravila v kovček svoje stvari, vzela vse potrebne dokumente, nato pa zapustila hišo. Sporočila ni pustila. Če bi ga našel Vili, bi ga najbrž vrgel stran. Materi bo že povedala. Poklicala jo bo po telefonu v večernih urah in ji bo povedala, da si je našla stanovanje.