Tom očeta ni poznal, najbrž ga ni poznala niti njegova mati, ki je bila zasvojena od mamil in ki je prespala pri vsakemu, ki ji je ponudil posteljo. Tom je bil zanjo le ovira in takoj, ko je znal hoditi, ga je zavrgla. Tom si s tem ni belil glave, ni vedel, da bi lahko imel ljubezen matere, zato je niti ni pogrešal. Tako je pač bilo, da je bil na svetu sam.
Potoval je iz kraja v kraj, prinašal okrog naivne ženske in ves čas sanjal le o tem, kako bo nekoč bogat.
Prispel je v mestu, že od daleč mu je pogled padel na razsvetljeno hišo, ki je bila na hribu. Za trenutek je postal in jo opazoval.
Nato se je ozrl okrog, poiskal je gostilno. Tam je nameraval vprašati še za prenočišče.
V gostilni je bilo nekaj moških. Stali so za točilno mizo in se niso zmenili za prišleka.
Postavil se je zraven dveh moških, ki sta vneto govorila o delu.
»Dokler imamo vsaj delo, smo lahko tiho,« je rekel prvi.
»Motiš se! Če bi se postavili zase, bi nam stari zvišal plačo,« je menil drugi.
»Težave v službi,« se je vmešal Tom.
Moška sta ga pogledala, prvi je prikimal.
»Nisem od tu, opazil sem veliko hišo na hribu, ko sem prišel v mesto,« je pričel.
»Tam živi stari! Direktor obeh tovarn v našem mestu,« mu je pojasnil moški.
»Torej ima kar precej pod palcem,« je rekel Tom.
»O, seveda! Zjutraj si oglej njegovo vilo, pa ti bo vse jasno! Valja se v denarju,« sta se smejala moška.
»Hja, če bi imel hčerko, bi se vsekakor splačalo poročiti z njo,« se je nasmehnil Tom.
»Pravzaprav jo ima in najbrž že išče ženina. Toda verjemi, nisi po njihovih merilih,« je rekel eden izmed njiju. Oba sta se pričela krohotati.
Tomu pa so se zasvetile oči. Če ni, pa še bo.
»Res? Je lepa? Je mlada,« je spraševal.
»Ime ji je Jane. Stara okrog dvajset let, mogoče leto manj. Lepa in visoka damica. Išče sebi podobnega,« mu je razložil prvi.
Tom je prikimal. Zaenkrat je vedel dovolj. Porodila se mu je ideja, kako priti do denarja.
»Imate sobo zame,« je vprašal natakarja.
»Našlo bi se,« je kimal le ta in ga premeril od nog do glave.
»Potem bi prosil za ključ, utrujen sem,« mu je rekel Tom.
Zgodaj zjutraj je odšel skozi gozd do velike hiše. Na varni razdalji se je ustavil in jo opazoval. Visoka ograja, ki jo je obkrožala mu je preprečevala, da bi jo dobro videl. Sedel je v rob in zamišljeno strmel v velika težka vrata, ki so bila nekaj sto metrov pred njim.
Tedaj so se počasi pričela odpirati. Zagledal je črno limuzino, v njej je sedelo dekle. Ker je imela sončna očala, ni dobro videl njenega obraza. Tako na prvi pogled pa je bila kar prijetna.
Počasi je odpeljala po cesti, vrata za njo so se zaprla. Tom je legel v travo, strmel v nebo in koval načrt. Potreboval je denar, kar precej denarja, da izpelje svoj načrt, da se poroči z damo, ki bi mu lahko nudila vse. Časa ni imel veliko, dekle naj bi iskalo ženina.
Še istega dne se je napotil v mesto, ki je bilo oddaljeno nekaj deset kilometrov. Tam je sklenil poskusiti.
V velikem trgovskem centru je iskal primerna oblačila. Seveda denarja ni imel, toda to mu ni predstavljalo večjih težav. Z lahkoto je izmaknil hlače, nekaj majic. V trafiki, ki je bila čez cesto, je kupil oglasnik, nato se je odpravil na kavo. Načrt, ki se mu je porodil, je bil imeniten. Bil je prepričan, da mu bo uspelo.
V časopisu je preletel oglase, našel pravega. Starejša ženska, dobro situirana je iskala moškega za popestritev. Zraven je bila izpisana njena številka. Plačal je kavo, vzel s sabo časopis in se odpravil do bližnjega telefona na ulici. Poklical je.
»Bral sem oglas,« je rekel, ko je zaslišal na drugi strani ženski glas.
Nekaj časa je bilo vse tiho.
»Ste še tam,« je vprašal.
»Da, še. Mislite resno,« je vprašala nekoliko prestrašeno.
»Če ne bi bil resen, potem najbrž ne bi poklical, kajne,« se je nasmehnil.
»Prav, povedala vam bom naslov. Če boste prišel, potem vem, da mislite resno,« je rekla.
Zapisal si je njen naslov in odšel. Ni težko našel.