»Tako mladi in tako uspešni,« je dejal James.
»Seveda tudi po zaslugi očeta! On mi je prepustil vse, sam se je umaknil iz posla pred nekaj leti. Že takoj sem mu dokazal, da njegovega bogastva ne bom razpolovil, ampak podvojil, popolnoma mi zaupa,« je povedal Tom.
»Lepo, lepo,« je kimal James in z očmi nekoga iskal.
»Jane, ljubica,« je tedaj dejal.
Tom se je obrnil proti smeri, v katero je James zaklical in zagledal mladenko, ki je počasi stopala proti očetu.
»Jane, naj ti predstavim mladeniča, o katerem sem ti pravil,« je rekel svoji hčeri.
Jane ga je pogledala, narahlo prikimala in mu dala roko: »Vi se torej zanimate za našo vilo!«
»Res je,« je kimal Tom.
»Jane, draga, razkaži gostu našo hišo, ki ni na prodaj,« je velel James.
»Z veseljem,« je prikimala.
Tom ji je sledil, Jane ga je vodila iz prostora v prostor in mu razkazovala imetje.
»Čudovito, lepo,« je kimal Tom.
»Torej ste iz tujine,« je vprašala, ko sta prispela do velike terase.
»Nikar me ne vikajte, tako starega se počutim. Res je, da sem v življenju dosegel že skoraj vse, toda mlad sem še,« je rekel Tom in se ji smehljal.
»Skoraj vse,« je rekla.
»Da, moj največji sen še ni izpolnjen,« je prikimal.
»In to je,« je bila radovedna.
»Poroka. Najti ljubezen. Še vedno sem sam, kljub temu, da mi bogastva ne manjka,« je povedal in jo gledal v oči.
»Težava nas mogotcev! Ne najdemo ljubezni. Če je dovolj bogat, je star ali poročen. Mladega, postavnega in bogatega težko najdeš,« je rekla.
»Torej sva na istem, Jane,« je vprašal in stopil do nje.
»Mogoče,« je rekla in se odmaknila korak stran. A opazil je, da ji je všeč. Moral je biti previden, ne preveč vsiljiv.
Molče sta zrla na mesto, na številne luči, ki so bile tam spodaj.
»Jutri zjutraj grem na ježo. Se mi boš pridružil,« je tedaj vprašala.
»Žal mi je, toda ne jezdim,« je odkimal. Se tisti hip jezil sam nase, ker se ni naučil.
»Ne,« je bila začudena.
»Konjev se bojim, strah izhaja iz otroštva,« se je v hipu domislil.
»Res? Smešno,« se je zasmejala.
»Ko sem bil otrok, smo imeli polno konj, toda nekoč me je eden izmed njih vrgel na tla. Od takrat dalje jim ne stopim blizu,« je povedal Tom.
»Škoda, prijetna družba bi bil,« je rekla.
»Lahko se peš odpraviva na sprehod,« je dodal.
»Po ježi. Ne mislim se ji odreči,« je rekla.
»Velja!«
»Ob deseti uri bodi tu,« je še rekla in odšla. Pustila ga je samega na balkonu. Usta so se mu razlezla v velik nasmeh. Jane si je želela njegove družbe.
Naslednjega dne je točno ob uri stal pred velikimi vrati. Jane je zamujala več kot deset minut.
Ko je končno prišla, se ni opravičila. Rahlo se je nasmehnila in stopala po poti, ki je vodila za vilo v gozd.
»Lepo je tu. Všeč mi je,« je kimal Tom in opazoval pokrajino.
»Lepše, kot v tvojem kraju,« je vprašala.
»Skoraj tako lepo, kot v mojem kraju,« je dodal.
»In zakaj si se odločil, da prideš sem? Zakaj nisi ostal doma,« jo je zanimalo.
»Rad bi širil svoj posel, želel sem si spoznati nove ljudi, nove kraje. Upal sem, da bom tu našel ljubezen,« je povedal.
»Si jo,« je rekla in ga gledala.
»Mogoče,« je bil skrivnosten.
Ko sta se po uri vrnila nazaj, ga je odslovila na vratih: »Bilo je prijetno. Mogoče se še vidiva!«
»Jane, zelo bi bil počaščen, če bi hotela z mano na večerjo,« je rekel.
»Premislila bom, sporočim ti. Si v hotelu,« je vprašala.
Prikimal je, nato je zaprla vrata za sabo.
Odpeljal se je do hotela, ves čas premišljeval. Razvajenka je hotela voditi igro. Pa jo naj.
Naslednjega dne ga je poklical James. Hotel se je dobiti z njim ob kavi. Tom je seveda prišel.
»Veseli me, da imaš čas,« mu je rekel James, ko sta se dobila.
»Časa imam dovolj, s posli še nisem pričel. Najprej se nameravam ustaliti,« mu je povedal.