Milena Miklavčič: Vrednosti in vrednote

December je tudi čas, ki nas –kot zakleto- sili k razsipnosti. V nas se prebudi želja po nakupih, hrepenenje po imeti nekaj od tistega, o čemer smo čez leto le sanjali. Odpiramo denarnice, vlečemo ven plačilne kartice in molimo, da bi bilo na njih ja še toliko razpoložljivih sredstev, da bi lahko ugodili tem sanjam.

In če se nam je še sredi mrkega in deževnega novembra zdelo, da imamo strašno razsipno vlado, so takšne govorice v predprazničnem vrvežu malodane čez noč potihnile, kot bi nam postalo nerodno, da se sploh spotikamo ob tovrstna polena.

Žal je bilo že od nekdaj tako: na eni strani so tisti, ki si lahko privoščijo ekskluzivne jadrnice, pa zasebna letala, umetniške slike, za katere odštevajo vrtoglave vsote, pa ljubice, ki jih s pomočjo lepotnih kirurgov ohranjajo večno mlade, na drugi pa smo običajni smrtniki. Takšni, ki si bomo za časa življenja težko privoščili vse (materialno), po čemer nam hrepeni srce.

Odraščala sem v času, ko je bilo šparanje visoko cenjena vrlina. Že otroci smo imeli šparovčke, s pomočjo katerih smo si lahko kupili nove čevlje, kakšno knjigo, šolske potrebščine. V Žireh je bilo le nekaj manjših štacunc, v katere smo šli s ''plonk listkom'' in kupili najnujnejše. Danes se trgovski centri odpirajo kot po tekočem traku, pa se vseeno zdi, da jih je še zmeraj premalo, da komaj zmorejo sproti zadovoljevati naše želje in potrebe po imeti vedno več.

Če bi bila paranoična, potem bi verjela, da sedi nekje v ozadju kakšen tip, ki drži v roki niti in nas – ubogo ljudstvo- usmerja sem in tja kot marionete.

Pa da bi to ljudstvo ne bilo preveč pametno in razsodno, jih prične obilno futrati s turškimi in španskimi nadaljevankami in za vsak slučaj še z resničnostmi šovi. Včasih, ko poslušam, kaj ljudje govorijo, se boleče zavem, da je zahrbtni namen dosegel svoj cilj, saj zdrava pamet in razsodnost počasi izginjata. Svojo piko na i dodajajo še pogrošne revije, v njih pa se lahko bralec naslaja ob znanih osebnostih, ki jih zanima le, kako bodo Bogu in sebi kradli čas za pregrešne užitke tega sveta. Bralci in gledalci naštetega tako postajamo vedno bolj zasvojeni- podobno- kot če bi si vbrizgavali v žile potrošniški heroin.

Občutek za realnost nam zameglijo lepe obleke, šampanjec, ki ga pijejo znane face s Tv ekranov, pa njihove toalete, medsebojna ljubezenska razmerja in življenje na veliki nogi. In ob branju se marsikdo identificira s tisto peščico, zaradi katerih so se razne rumene revije tega sveta tudi ''rodile''.

V teh dneh otroci pišejo pisma Miklavžu in Božičku. Opažam, da imajo lastnih želja bolj malo, zato si pomagajo s katalogi različnih trgovin. Kako žalostno. Ko sem bila lani prav ob tem času med osnovnošolci, sem jim želela na koncu podariti eno od svojih otroških knjig. Pa so le skomignili z rameni, češ, kaj nam bo? ''Če jo prinesem domov, me bo mami prisilila, da jo preberem,'' je odkritosrčno povedala deklica, ki je sedela v prvi klopi.

Ko sem jih vprašala, česa si želijo, so tudi oni skomignili z rameni. Potem so se le razgovorili in povedali, da si želijo postati bogati in slavni, meneč, da bodo le tako lahko srečni, pa še delati jim ne bo treba. Ena od punčk (5. razred) pa je omenila, da ji je mami rekla, da se bo tako in tako bogato poročila.

Otrokom vtepamo v glave, da je zunanja lepota vse, kar potrebujejo. Medtem ko sedimo zraven televizije in ob pogledu na bleščeče nasmeške, ki si jih tisti, ki jih občudujemo, izmenjujejo med seboj, pozabljamo na realnost, v kateri živimo, pa na to, da bi par pridnih rok iz našega (zanemarjenega) brloga naredilo prav prijazno in prijetno bivališče.

Zadnjič je mojo sosedo Mico obiskala njena snaha, še bolj sitna in našpičena kot po navadi. Menda bodo v njeni firmi odpuščali, je rekla in čakala, da bo Mica naredila kakšen čudež, da to ne bo doletelo tudi nje.

Mica pa, nebodigatreba, zine ne da bi prej dobro premislila:«No, draga moja,« ji reče,« boš pa spet sedla v šolske klopi in se priučila kakšnemu drugemu bolj zaželenem poklicu.« Njena snaha brez besed vstane, jezno zaloputne z vrati, češ, to pa ne gre, mi na kraj pameti ne pade, da bi se izobraževala, pa amen, pika. Nimam časa za to!

Mica je zmajala z glavo, več kot toliko pa ni komentirala. Ker pa v prostem času, ko ji Nace ne visi za vratom, prebere še kaj drugega kot pogrošne revije, je vedela, da brez učenja in prilagajanja ne bo šlo. Pa ni važno, koliko smo stari, napočil je čas, ko se bo treba nenehno izobraževati, če ne bomo želeli nasankati.

Novodobni čas z vsemi svojimi grdimi razvadami je kriv, da ob bleščicah in umetni lepoti, ki se nam ponuja z vseh panojev in ekranov, pozabljamo na tisto lepoto, ki jo nosimo v sebi. Pozabljamo na čustva, katere bi morali med seboj deliti in se ob njihovi toploti ogreti takrat, ko bi bili potisnjeni ob zid. Pozabljamo, da sploh ni pomembno, če ima kdo malo večja ušesa ali kilogram več, kot priporočajo lepotna merila.

V hitenju, ki ne vodi nikamor, bi se morali ustaviti in sočloveku prisluhniti, da bi znova začeli ceniti tisto, kar se skriva v naši duši.

Še ena prigoda: ko sem nekoč brala svoje pravljice v neki šoli, me pocuka za rokav deklica, in mi reče: »Vi pa že ne znate pisati knjig, ker ste že stari in grdi.«

Učiteljica se je ob njenih besedah obrnila stran in se drobno nasmehnila, mene pa je zabolelo srce ob misli, kakšne vrednote so bile temu otroku položene v zibelko.

Ob dnevih, kakršni prihajajo, se tudi zato nehote sprašujem, mar res bogatimo svoje življenje le s stvarmi, ki imajo vrednost in ne s stvarmi, ki so vrednote?

O AVTORICI PRISPEVKA:

Te dni je izšla nova knjiga avtorice Milene Miklavčič.