vést1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti:
Pred dnevi sem dobila zelo nenavadno pismo. Takole je pisalo:
Draga Milena,
Ko ste leta 2014 gostovali v naši knjižnici, v Sevnici, sem od vas ''kupila'' knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Prijazno ste mi jo podpisali in izročili, v tisti gužvi pa niste opazili, da vam je nisem plačala.
Sprva sem bila zadovoljna, da sem na tako lahek način prišla do nje, potem pa me je začela peči vest.
Nisem več mlada, nočem, da bi ta dolg še naprej bremenil mojo vest.
Prilagam 30 evrov za knjigo in vas iskreno prosim, odpustite mi.
Želim vam lepe praznike in uspešno leto 2022.
J.K.
Bila sem prijetno presenečena. V minulih letih nisem niti pomislila, da koga zaradi neplačila knjige peče vest. Pa je bilo takšnih, ki so se izmuznili, kar nekaj. J.K. mi je zelo polepšala dan, saj je v meni prebudila upanje, da vest še ni povsem zaspala.
V preteklosti sem se z njo že večkrat srečala. Če dovolite, bi vam povedala Ivankino zgodbo. Ko sem jo spoznala, je imela okoli sto let. Štirinajst otrok, revščina in nasilni mož, ki je bil nekaj časa zaradi umora zaprt tudi v Lipoglavi, so zaznamovali njeno življenje.
»Še nekaj ti moram povedati,« mi je rekla, ko sem že držala za kljuko. Besede so se zelo počasi trgale iz nje. S komaj slišnim glasom mi je pripovedovala o komaj rojenem otroku, pa o tem, da je bila ves čas lačna, da zato tudi ni imela mleka zanj. V trenutkih, ko se ni niti zavedala, kaj počne, je otroka položila kraj peči in odšla v kuhinjo, kjer si je zatiskala ušesa, da ne bi slišala, ko bo zdrsnil na tla…
Greh, ki ji je ležal na duši, jo je glodal več kot osem desetletij. Neštetokrat je bila pri spovedi, a ji beseda ni in ni šla z jezika. Ko si je končno olajšala vest, je čez dober teden, spravljena s seboj in svojo dušo, v miru zaspala.
Gregor si je na zelo prebrisan način prisvajal sosedovo njivo. Vsako leto je za eno širino, to je bilo okoli 15 centimetrov, premaknila mejnik v škodo soseda. Nekoč je njegovi ženi prekipelo. Odložila je predpasnik in se z odločnim korakom namerila proti sosedni hiši. Nič kaj prijazno je niso sprejeli. Šele potem ko si je olajšala dušo, ko je ''zatožila'' moža, jo je soseda prijela za roko in objela. Po tistem je niso več tlačile more, ponoči je spala kot angelček. Njena vest je bila ponovna lahka kot metulj.
Včasih se sprašujem, kako bi se počutila, če bi morala na sodišču braniti obtoženega, ki bi imel na vesti obsežno in grozljivo kazensko zadevo, bognedaj, da bi bil celo morilec...
Jaz pa bi se, četudi bi vedela, da je kriv, na vso moč trudila, da ga izpustijo na prostost.
Bi se mi oglašala vest, ko bi se moj ''varovanec'' svojim žrtvam smejal v obraz? Na to temo je bil posnet zelo dober film Devil's Advocate (Keanu Reeves, Al Pacino, Charlize Theron). Ob gledanju sicer dobimo občutek, da odvetnike brez vesti vodi nečimrnost, a se bojim, da tudi kamen, ki ga imajo namesto srca, igra pomembno vlogo.
Ne smem se spomniti številnih sodnih kalvarij, ko so enemu od staršev na sodišču odvzeli otroke ali mu, nič krivemu, celo prepovedali, da bi z njimi obdržal stike. Spomnimo se na kalvarijo mamice iz okolice Cerknice. Pretresel nas je jok dveh triletnih deklic in devetletnega fantiča, ki so jih lovili štirje policisti, dva sodna izvršitelja, en pomočnik ter štiri socialne delavke. Medtem ko so otroke na silo ločevali od mame, je pretresen sodni izvršitelj celo poklical sodnico in zahteval, da postopek odvzema otrok prekine, pa ni hotela.
So ravnali, kot so, v imenu pravice? V imenu človečnosti' V imenu vesti?
Danes, ko je od takrat preteklo že veliko vode, ni več pomembno. Otroke so za večno zaznamovali.
Kaj se bo zgodilo, ko bo izvršitelje nekoč, nekega lepega dne, obiskala vest in jim postavila nekaj neprijetnih vprašanj?
Konec leta v nekaterih medijih izbirajo osebnosti leta. Na lestvici izbranih najdemo različna imena, ki so verjetno tudi pomembna, žal pa pogrešam imena tistih, ki dan za dnem rešujejo življenja. Pogrešam dobrotnike, ki pomagajo bližnjim. Pogrešam mame- rejnice. Pogrešam tiste z obrobja Slovenije, ki prostovoljno skrbijo za bolnike, starejše. Tiste, ki s svojim aktivnim delom v različnih društvih držijo pokonci družabno življenje na vasi.
Ni jih. Mar ne vemo zanje? Nimamo časa, da bi jih poiskali in izpostavili ali pa njihovega dela in truda ne cenimo, kot bi bilo treba? Ni le Ljubljana center vesolja, tudi obrobja so še kako pomembna!
Bližajo se božični prazniki.
Morda bi ob tej priložnosti pobožali svojo vest tudi na ta način, da se ji zahvalimo, da se je oglašala, ko bi raje videli, da bi bila slepa in gluha.
Bodimo veseli, da jo imamo.
Namenimo ji kakšno lepo, toplo in prijetno besedo. Zelo lepo jo tudi prosimo, naj ostane čuječa še naprej.
Ni hujšega kot človek brez vesti!
Verjemite.