Avtizem pri otrocih: Babice ga opazijo prej kot starši

Avtizem je resna nevrološko socialna motnja, ki se pojavi že v otroštvu in se kaže kot spremenjeno vedenje na področju socialnih interakcij in komuniciranja. Oblik je več: klasični avtizem (Kannerjev), Asperbergerjev sindrom, Rettov sindrom, nespecifična avtistična motnja, otroška dezintegrativna motnja. Vzrok natančno ni znan, najnovejše študije pa potrjujejo, da nastane kot kombinacija genetskih dejavnikov in zunanjih vzrokov, predvsem okoljskih dejavnikov (vnos nekaterih substanc v telo, na primer s cepljenjem, prehrano ali drugimi vrstami izpostavljenosti) , ki usodno spremenijo presnovo in imunski sistem.

Merila za diagnosticiranje avtizma so, da ima otrok vsaj šest znakov od naslednjih: odsotnost vživljanja v drugo osebo in usmerjenost vase, pomanjkanje ali odsotnost spontanega iskanja tolažbe, ne želi deliti veselja in zanimanja z drugimi, ne razvija odnosov s sovrstniki, kot bi jih pri določeni starosti pričakovali: se ne vključuje v skupne igre, raje je sam, ne sklepa prijateljstev, v socialni interakciji ne uporablja različnih neverbalnih sredstev - ni očesnega kontakta, mimike, kretenj; ni komunikativnega bebljanja, mimike, gest in govora,izogibanje očesnemu stiku, zmanjšana sposobnost domišljije, motnje govora: ponavljanje besed, fraz, vprašanj, nesposobnost začeti ali nadaljevati pogovor o določeni temi, ponavljajoče se aktivnosti, stereotipno gibanje (hoja po prstih, nihanje glave ali telesa, mežikanje…), vznemirjenje ob spremembah, vztrajanje pri določnih obredih, posebni interesi za dele predmetov.

Avtizem je predmet številnih študij, ena od zadnjih pa kaže, da so stari starši tisti, ki prvi opazijo njegove znake, in to mnogo prej kot vsi ostali (starši, vzgojitelji…). Enako velja za edince: diagnosticirani so šest do osem mesecev prej kot tisti, ki imajo starejše sorojence. Študija je tudi pokazala, da so babice po materini strani tiste, ki so na spremembe obnašanja najprej in najbolj pozorne.

»Mnogi starši se izogibajo iskanja pomoči, čeprav slutijo, da je z otrokom nekaj narobe,« pojasnjuje eden od avtorje študije Dr. Nachum Sicherman. »Pogosto ignorirajo znake in prezrejo problem, zato je vloga ožjih družinskih članov lahko bistvenega pomena za hitrejšo postavitev diagnoze."