Ko postaja človek starejši, se nabere vedno več dogodkov, srečanj in mnogih drugih stvari, o katerih je vredno razmišljati. Vsaj jaz to občutim vedno bolj.
Zgodilo se je tudi veliko takega, za kar ne najdem razlage, sem pa lahko samo vesela, da se je zgodilo. Marsikaj se mi je zdelo kot pravi čudež. Ne čudež v tem smislu, da bi na primer bolezen kar izginila in o njej ne bi bilo več sledu, čeprav se to kdaj tudi lahko zgodi, ampak zelo, zelo redko.
Zame je veliko večji čudež to, da znam z boleznijo živeti in se veseliti življenja. Da od nekod dobivam vedno znova moč za to. In o takšnih čudežih v svojem življenju lahko govori vsak od nas, samo dobro mora pomisliti in se spomniti. V tem trenutku mi prihaja na misel znanec, ki je bil vse svoje življenje zdrav in sem si težko predstavljala, kakšen bi bil, če bi hudo zbolel. Pa se je tudi to zgodilo. Zbolel je za rakom, prestal zelo težko operacijo in ko ga zdaj srečaš, se zdi, da je postal čisto drug človek. Zelo urejen, vesel, zgovoren in hvaležen za vse. Meni se zdi kot pravi čudež!