Najlepši pogled na Imamov trg se ti odpre s klopi v čajnici na strehi bazarja Qaisariye.. Tu smo preživeli kar nekaj prijetnih uric, srkali čaj, grizljali slaščice, ki jih postrežejo k čaju, ženske smo smele celo kaditi tako cigarete kot vodno pipo in nihče se ni zgražal. Je pa res zelo redko videti, da bi v Iranu ženske kadile. Tudi moških ne vidiš, kvečjemu pri vodni pipi. Ko se nagledaš lepot trga, je zakon obiskati bazar, ki je pravi labirint hodnikov in tu najdeš res prav vse, tudi spominke, značilne za druge regije Irana. Predvsem pa to, kar je značilno za Esfahan: krasne preproge, miniature (slike in predmete iz lesa oziroma bakra), nakit iz dragih in poldragih kamnov, kalamkarje (izdelke iz potiskanega bombaža ali muslina), veliko je prodajalnic gaza, slaščic iz sladkorne pene in pistacij. Za vsake oči in vsak okus se najde kaj. Vsekakor ne moreš oditi iz Esfahana brez vrečke s spominki!
Nedaleč od velikega trga si velja ogledati Petkovo (nedeljsko) mošejo, znamenito arhitekturno mešanico perzijskih in islamskih elementov. Zgradili so jo okoli leta 700 na mestu, kjer je do tedaj stal zoroastrski tempelj ognja. Še naprej te vabi najstarejši del Esfahana, staro mesto, labirint ozkih uličic, kjer se zlahka zgubiš, saj ni nobenih napisov ali smerokazov. Tu kraljuje Alijeva mošeja z 48 metrov visokim minaretom iz 12. stoletja.
Slavni so tudi esfahanski mostovi s čajnicami na reki Zayandehrud. Ogledali smo si tri najbolj slikovite : Xaju, Chubi in Si-o-se. Prijeten sprehod ob reki, lahko si celo namočiš noge in se hladiš, sede na stopnicah, ki vodijo v reko, lahko sedeš v čajnico pod obokom mostu, mimo tebe pa teče zelena voda Zayandehruda. Romantično, res.
Zanimivo doživetje je tudi obisk Jolfe – armenske četrti. V literaturi smo naleteli na podatek, da si je mogoče pri Armencih privoščiti med ostalim tudi kozarček hladnega piva! Torej smo se podali v armensko četrt. Zakaj Jolfa? V času šaha Abbasa I. so bili sem preseljeni Armenci iz azerbajdžanskega mesta Jolfa in od tedaj v tem delu Esfahana bivajo pretežno Armenci, ki seveda niso muslimani. Ogledali smo si znameniti cerkvi (Kelisa-ye Vank in cerkev svete Marije), zgrajeni v armensko-islamskem slogu z bogatimi stenskimi poslikavami notranjih zidov, nato pa sedli v ljubko restavracijo s pogledom na dogajanje na trgu. Po dolgem času smo lahko pili odlično turško kavo, na vprašanje o pivu pa se je mladi natakar le smehljal in odkimal.
Tudi v Esfahanu si je mogoče zunaj mesta ogledati zoroastrske objekte, namreč tempelj večnega ognja in stolp tišine. Žal vidiš v primerjavi s tistimi v Yazdu (center zoroastrov) le ruševine, ki so slabo vzdrževane. Pa še povzpeti se moraš na dokaj visok hrib, od koder se ti pa odpre čudovit pogled na številne vrtove, zelenice in parke Esfahana. Izlet do templja ognja smo povezali z ogledom zanimive mošeje – grobnice, postavljene Amuju Abdollahu Soqli, nekemu priseljencu. Objekt so zgradili Mongoli, znamenita sta pa kasneje dograjena »tresoča se« minareta. Zakaj se minareta ob določeni uri, običajno ob 10. dopoldan, treseta, pa doslej še ni pojasnil nihče. Arheologi še vneto ugibajo.
Priznati je treba, da se ni težko navdušiti nad dobro esfahansko hrano. Različni kebabi, birjaniji, pečena zelenjava, veliko riža, odličen zeliščni duh (osvežilna pijača iz jogurta ali pinjenega mleka), najrazličnejši kruhi in pikantne omake, raznovrstne juhe, ki jih lahko kupiš kar na ulici, predobre slaščice, ledena rožna voda, mnogo sadja ter različnih semen za grizljanje, seveda tudi gaz … skratka, Esfahan brez težav poteši vse čute!