Roman Je mar Erik?
Sedel je v njenem avtu, zunaj je bila že noč, ena tistih v marcu, ko se zima in pomlad izmenjujeta iz ure v uro, tokrat pa sta se lovili v isti uri, v istem avtu in ustvarjali med njima zmedo.
Iz njenih mandljastih oči je kipela pomlad, začutil jo je, ujela se je s tistim, kar ga je premetavalo mogoče tudi v srcu, prav gotovo pa tam, malo nižje...A v njegovi glavi je bila globoka zima, oster mraz, ki je rezal, in ko se je pomešal s toploto pomladi, je med njima v avtu zagrmelo in ko je izrekel tisti stavek, se je iz nje vsul dež. Mehak, tihi dež, ki ne prinaša olajšanja, kot ga prinesejo prave poletne nevihte, ampak droben dežek, ko skoraj neslišno spušča v dušo neko žalost, vdanost in nemoč.
"Prišla si deset let prepozno ali pa veliko prezgodaj. Vezan sem in med nama se ne sme zgoditi nič." To je bil stavek, ki je v njej odmeval naslednjih pet let.
Še več najdete
tukaj.