Kolumna, ki ste jo objavili v prejšnjem tednu, me je spodbudila, da vam opišem svojo zgodbo. Ta je nekoliko obrnjena. Vse bi dala, da bi lahko ob jela svojega vnuka! Vse bi dala za nekaj uric z njim.
Rodil se je pred šestimi leti. Mojemu sinu in njegovi ženi. V našo družino je že od prvega dne svojega obstoja prinesel veliko in nesebično ljubezen. Okrepil je naše družinske vezi, nas povezal. In prva tri leta njegovega življenja so bila popolna za vse nas!
Naš mali vnuk je bil rad pri meni. Starša sta ga včasih pustila, ko sta se odpravila na večerjo ali v kino. Pa takrat, ko je zbolel in ni mogel v vrtec, je čas krajšal meni.
Zame je bil vnuk nekakšen življenjski popravni izpit. Vse tisto, česar pri sinu nisem znala, sem nadomestila pri njemu. Ves čas, ki ga sinu nisem mogla dati, sem namenila njemu. Vso mojo pozornost. Resnično sem uživala v najinih pogovorih, v najinih igrah. Še bolečine v zapestju in kolenu so se zmanjšale! Bil je zdravilec naših duš.
Potem pa se je zgodilo. Niti slutila nisem, da v njunem zakonu škriplje, da ima moj sin drugo! Jokala sem skupaj s snaho, ko mi je povedala. Jokala, ker se je mojemu malemu vnuku obetalo življenje, ki ni bilo postlano z rožicami.
Bile so grde besede med njima, obtoževanja in na koncu … ločitev.
Tisti vmesni čas je bil vnuk veliko pri meni. Poskušala sem mu nadomestiti lepe trenutke, ki bi jih moral imeti doma. A v njegovih očeh sem zaznala bolečino, ki si je ni znal razlagati. Zakaj njegova mamica in očka? Zakaj se prepirata in zakaj jočeta? Zakaj se ne objameta in zakaj ne odidemo skupaj na sladoled?
Tisoč in eno vprašanje. Za tako majhno glavico, za tako velik svet.
Sin mi je namenil takrat samo dve besedi in nič več: »Odšla sta!« ni povedal, kam, le skomignil je z rameni.
Čakala sem in čakala, a nihče se ni oziral name. Na moje prošnje, na moj jok, na mojo bolečino. Sem le babica, kaj mi mar?! To ni moja stvar, to ni moja ločitev. Naj se ne vmešavam. NI ju več, odšla sta drugam, med nami so številni kilometri.
Od takrat je minilo že skoraj tri leta. In še danes čakam, čakam sleherni dan, da ga bom videla, da ga bom spet objela, da bom videla tisto močno življenje v njegovih očeh.
Kje si, moj ljubi vnuk?! Babica čaka nate, babici pomeniš vse na svetu!
Sreda je na portalu MojaLeta.si rezervirana tudi za kolumne! Pošljite nam svoje misli, svojo zgodbo, kolumno, zapis o čemerkoli in objavili bomo, vam pa podarili lepo nagrado! Naravna kozmetika Sevilla podarja naravno ognjičevo milo!
Svojo kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si, s pripisom Sreda je čas za kolumne! Če bo vaša kolumna objavljena, prejmete čudovito ognjičevo milo.
Še več o naravni kozmetiki Sevilla najdete tukaj.