No, kako je v penziji
»No kako je v penziji?« me je nedavno nagovorila tajnica v moji nekdanji službi in se pri tem naslonila na razmišljanje, ki ga ponuja starizem ... Če je človek star, je pač upokojen. Je na stranskem tiru od koder naj gleda, kako gre mimo življenje, počiva naj! Natakne naj si žametne hlače in vetrovko pa adidaske namesto moške obleke ali kostima. »Tisti, ki sprejme navrženo mu socialno zapoved, je tudi bolan, odvisen, nemočan, se slabo uči, nič ga ne zanima, sitnari, pozablja kar vse po vrsti, slabo sliši, slabo vidi, je grd, ali pa tudi, kot smo lahko slišali nekje na nekem izobraževanju v Ajdovščini ( ki smo ga vodili mi, seveda): »Starejši? So »puhni« denarja. Imajo čas, ne vedo, kaj bi počeli, se jim ne da zaupat'.« To pa so že povsem novi stereoptipi, kakršnih pred nekaj destetlletji še nismo poznali. Takrat so bili starejši bojda umirjeni, zlati, modri, kot je modra sova, če so tašni bili ali ne! Bili so dedki in babice in nič drugega. Kot, da je zanje zmanjkalo socialnih vlog! In tako je tudi bilo! Kdor ni imel otrok in vnukov, v starosti ni imel vloge. Danes je vendarle bolje.
Kaj pa oni sploh čakajo?
Ste že slišali kaj podobnega? Jaz sem, pred nekaj leti, ko si je nek visok državni funkcionar drznil povedati, kako pravzaprav politiki razmišljajo. »Starejši? Kaj pa oni sploh čakajo? Matildo?« To ga je sicer trakrat stalo njegovo že plešasto politično glavo, morda ga danes niti ne bi! Človek , ki je star, naj bi bil brez pričakovanj. »Kaj pa hočete, poglejte EMŠO!«, Bil naj bi brez potreb, tih, nemoteč, prijazen in človekoljuben, človekoljubnost pa naj bi bila brez plačila, človekoljubnost je za človekoljubce, za tiste, ki radi okazujejo svoje nagnjenje do ljudi. In to je zastonj. Delo naj bi starejši človek opravljal, kadar je drugim potrebno ali ga drugi mlajši , prosijo, naj ga opravi. Toda, ko se naberejo leta, delo za plačilo postane sramotno. Razmišljanje o plačanem delu in o starosti, o kvaliteti opravljenga dela starejših, o zmožnostih starejših, o samozadostnosti starejših, o zmožnostih učenja in še bi lahko naštevali, tako, v nedogled, je opremljeno s slabšalnimi konotacijami. Vse, kar človek počne v starosti, kar je morda zelo dobro opravljal v mladosti in srednjih letih, zdaj zgubi vrednost. Starejši smemo delati, a za plačilo le, če smo še zaposleni, kar pri sedemdesetih ali devetdesetih skoraj nihče ni. Resnici na ljubo, je stopnja zaposlenosti v starostni skupini od 54 do 64 let v Sloveniji ena najnižjih v Evropi, nekaj nad trideset procentov populacije, med tem, ko je evropsko poprečje precej višje. Biti star, opravljati delo in pri tem pričakovati in prejeti plačilo je, v Bosni denimo, velika sramota za družino, v Sloveniji pa je predvsem “kulturno nesprejemljivo” kot je dejala ena mojih starejših študentk.
Za stare je vse dobro, veseli naj bodo, da se jih kdo spomni
Če si star, moraš opustiti delo, se umikati, tako kot plesalec od svoje plesalke v veliki plesni dvorani (družbi) vse dokler se ne znajdeš nekje na robu dvorane. Slabijo ti mišice, ki so jih v tovarnah nekoč krvavo potrebovali, v tovarnah, na polju, v rudnikih. Mišice pa se danes umikajo novi tehnologiji. Ne potrebujemo jih, a industrijska prepričanja so ostala. V skladu z njimi človek mora biti mlad in močan. Starejši študenti, ki prihajajo na Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer delam tako ali drugače že 35 let, največkrat povedo, da si dela želijo, a ga zanje ni, ali pa je tisto najnižje vrste. Za stare je vse dobro, veseli naj bodo, da se jih kdo spomni. Povedo tudi, da jih večkrat gledajo postrani; sa se zdrznejo, če denimo v politični stranki, kjer delujejo, povedo, koliko so stari. “Čutila sem, da mi je vrednost takoj padla, čim sem jim zaupala svoja leta,” je povedala K. B. (69). Do tistega trenutka pa je bilo vse v redu. Spraševali so jo po nasvetih, jih včasih celo upoštevali. Potem pa nenadoma, je njena vrednost padla kot v krizi pade cena delnicam na svetovnem trgu.
Joj , oprostite, samo do 60-tega leta
Sedemdeset let vam je. Pa so vas kdaj vprašali, kakšno je vaše menje o brezposelnosti, zdravstvu, zdravem slogu življenja, o stanovanju, zakonodaji, o računalniškem programiranju, o tem, kolikokrat greste na služben potovanje, kako si predstavljate prihodnost? Starejši nismo le veterani! Zamima nas prihodnost.Tudi naša lastna, nenazadnje. Se vam je morda zgodilo, tako kot mnogim vašim vrstnikom, da so vaše mnenje zavrnili, ko ste jim povedali, da ste »prigurali« že do 70-tega? Razen, seveda, pred volitvami, ko gre za preverjanje mnenj volilnega telesa? Vi pa imate svoje mnenje, še več, lahko ga tudi podkrepite z analitičnimi argumenti.
No, spol ostane
Če ste stari, ni vseeno, katerega spola ste! Takrat je neenakost med spoloma se večja kot je v mladosti! Nedavno sem se vkrcala na mestni avtobus. Še iz časov, ko sem živela v Parizu, imam rada parfume in zato, ker tistega dne nisem našla svojega običajnega parfuma na kopalniški polici, sem razpršila po sebi drugega, ki ima močan vonj. In tedaj se je zgodilo, na prizorišču avtobusa št. 11. Pridrvim, naglo skočim nanj. »Joj, kako imam jaz rad, če ženske dišite!«navrže voznik. »Ojoj, je moj parfum premočan?« sem se instiktivno umaknila, kot se za staro gospo spodobi. Stereotipe o starosti krepimo tudi sami, ves čas. »Se bom hitro pomaknila dalje!« »Ne, zares imam rad, da ženske dišite!« Postalo mi je nerodno in spomnilo me je na delo J. Brooks Bousona: Sram starajoče se ženske: (angl. Shame and the Aging Woman. Confronting and Resisting Ageism in Contemporary Women’s Writings) in izgovorila za starost tipičen stavek samopohabljanja: »No, še posebej, če gre človek proti sedemdestim!« Številka sedemdest je voznika zadela naravnost v srce, da so stereotipi pričeli delovati z vso (na srečo duhovito) silo. Ženske pri sedemdestih pač ni primerno nagovoriti na ospoljen način, naj bo njen parfum še tako opojen! In tedaj obupano izjavi: »No, spol ostane.«
Kako nastajajo stereotipi?
Nastajajo na stičišču tistega, kar smo sami doživeli, in prevladujočega mnenja v našem socialnem in kulturnem okolju, kot usedlina kulture in se utrjujejo z rabo. Kultura in načini življenja se spreminjajo, njihova usedlina pa so stereotipi. So trdovratni in zmeraj nastajajo novi. Bo že držalo, da nas držijo v preteklosti. Pa ni potrebno, zares ni!
Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri SUTŽO
Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in so-ustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsenica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter so-avtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.