Ne samo da se ne trudim več na tem področju, ne da se mi več, in pri starših je več kot odlično. Bil pa sem dober teden v gorskem kraju, na nekaj brezplačnih koncertov šel, nekaj sprehodov, v glavnem pa počival. Domov prišel več kot dobre volje, in tudi doma se bolj malo dogaja. Kaj pomaga če imaš veliko idej, a bolj malo poslušalcev. Se pa malo spogledujem, kako bi bilo, če bi vsaj enega od mojih treh romanov ( Lord Wales, Mon Petit Kazame Moja mala Kazame, Preprosto Čargi) objavil v knjigi. Težava je predvsem, da profitno kot invalidski upokojenec ne smem nič. Najti bi moral formalnega izdajatelja, in se odpovedati honorarju. Financ minister bi bil sam in že misel na stroške za tiskanje me odvrača od knjižne izdaje. Ker od izdaje knjige razen nekaj minit slave ne bi imel nič, nekaj izvodov bi lahko poklonil, to pa je tudi vse.
No ja vsaj prostovoljno lahko invalidski upokojenci delamo, najbolje zase, ker če za druge, bo to delo za narodov blagor. S tretjimi univerzami je veliko stroškov, pa tudi kvaliteta predavanj ni na visokih nivojih. Že s surfanjem po internetu si lahko pridobimo več znanja, s poslušanjem glasbe internetnih radiev pa se naučimo nekaj besed jezika, tako da zdaj poleg znanja angleščine, nekaj slabe italijanščine znam še nekaj švedskih besed. Dokler nismo apatični, brezvoljni in ne jamramo, smo najboljši. Saj veste, katere so največje težave upokojencev: razglabljanje, razpravljanje in politiziranje.
Dokler nam zdravje služi, težav ni, če ni alkohola in cigaret, so upokojenska odlična. Upokojenska društva, dokler smo aktivni, nimamo časa za posedat tam, dnevni centri, dokler ne obnemoremo, hvala lepa, lepše je, če gremo v knjižnico, v nakupovalne centre, med ljudi. Zdrav način življenja se obrestuje, limit pa ne. Živeti moramo s tem kar imamo, in tudi porabit ne smemo kaj dosti več, kot dobimo.
