Milena Miklavčič je do sedaj izdala več knjig, med njimi je največ otroških. Pred dvema letoma je presenetila z zgodbami, ki jih je izdala pod skupnim naslovom Ženske. Z njo je prepotovala Slovenijo in se srečevala z bralci na več kot 120 literarno-pogovornih večerih. Za pisanje je prejela več nagrad: Pri hrastu na levo je bila leta 2006 razglašena kot Najboljša samozaložniška knjiga leta v Sloveniji. Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije. Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek. Na istem literarnem natečaju je bila lani (2012) s tretjo nagrado ozaljšana tudi slikanica Kdo je razdrl lastovičje gnezdo? Letos pa je bila nagrajena slikanica Gal in zrele hruške.
Knjiga, ki prihaja med bralce, ima zelo nenavaden naslov: Ogenj, rit in kače niso za igrače?
Res se sliši zanimivo, a besede niso zrasle na moje zelniku. Tako se glasi eden od žirovskih pregovorov, ki v sebi skriva zelo jasno in vse splošno resnico, da se z nekaterimi stvarmi v življenju pač ni igrati, če nočemo, da se opečemo. Kar nekaj časa sem iskala pravi naslov za knjigo, a se mi je na koncu zdelo, da prav s tem, ki sem ga izbrala, lahko na kratko poudarim bistvo, ki se v knjigi skriva.
Odločili ste se, da o preteklosti spregovorite skozi zgodbe. Zakaj?
Odgovor je zelo preprost. Že od nekdaj so me privlačile zgodbe, zmeraj se mi je zdelo, da se skoznje največ naučim. Na tak način se lahko poistovetimo z ljudmi, dogodki, medsebojnimi odnosi, ki so nam časovno sicer odmaknjeni, a jih prav zaradi živahnega in razgibanega zapisovanja lažje razumemo in se jim približamo. Skoraj četrt stoletja sem zbirala različne pripovedi, ki so, vsaj prve, shranjene še na trakovih in kasetah. Imela sem to srečo, da so mi pripovedovalci zaupali in mi pripovedovali tudi o najbolj intimnih trenutkih svojega življenja. Tako je nastal tudi cikel zgodb o spolnosti na Žirovskem in širše z začetka 20. stoletja, ki je v slovenskem prostoru unikaten.
Nekje ste zapisali, da so zgodbe, ki se tičejo tega poglavja, originalne in še nikoli slišane?
Res je. Marsikatero resnico, ki je o spolnosti naših dedov in babic danes razširjena med ljudmi, s svojo knjigo postavim pod vprašaj. Zaradi intimnega trpljenja, ki so ga bile deležne ženske, trdim, da bi jim morali postaviti spomenik. Predstavljate si, da so rodile po deset in več otrok, pogosto so se še isti dan vrnile nazaj k delu, maternica jim je z leti postajala ohlapna, ''lezla'' je ven iz nožnice, ženske so vedno slabše zadrževale vodo. Vse te in še mnoge druge neprijetnosti so skrbno skrivale pred bližnjimi, saj je bilo vse, kar je bilo povezano s spolnimi organi - greh. Neprimerno je bilo tudi dotikanje ''tam spodaj'', zato so se ženske bolj poredko umivale. Pred drugo svetovno vojno niso nosile spodnjih hlač, menstrualna kri jim je zato ''prosto'' tekla po nogah in spodnjem krilu. Tudi vonj, ki se je širil od njih, bi bil za današnje nosove neznosen.
Kaj vas je pri raziskovanju spolnosti najbolj presenetilo?
Tega je veliko. Za žensko je veljalo, da pri spolnem odnosu ni smela uživati, ker bi to bilo greh. Užitki so bili namenjeni le lahkim ženskam, h katerim so se nekateri moški radi zatekali. Spolni akt je trajal komaj kaj več kot minuto. Ženska se je ulegla, se z dolgim krilom pokrila čez obraz, razkrečila nogi, moški se je ulegel nanjo in – to je bilo to. Redke so bile ženske, ki med ''postopkom'' ne bi molile, naj se jih usmili Bog in jim prizanese z nosečnostjo. O tem, kakšen naj bo spolni odnos, so se učili v hlevu, pri živalih. Aktu so pogosto rekli kar ''bakanje''. Tudi to, da se je moški ženski približal od zadaj, je bilo povsem običajno.
Zanimivi so se mi zdeli tudi nožički, ki so jih moški včasih hranili v nočni omarici. Z njim so si pred spolnim aktom ''očedili'' spolovilo, saj jih je nemarnost iz sramnih dlak in sirčkov, ki so se nabrali okoli penisa, motili pri uživanju.
Presenetilo me je, da v knjigi tolikokrat omenjate pozitivno vlogo duhovnikov, ki so jo imeli pri osveščanju faranov?
No, roko na srce, niso bili vsi takšni, mnogi pa vendarle. Spominjam se zgodbe zakonskega para, ki nista imela otrok. Vaščani so ju zafrkavali, češ, da premalo ''mažeta fedre'' v postelji, onadva pa sta njihove besede vzela zares in sta se z vso zagnanostjo lotila tega dela. Slučajno pa ju je pri opravilu, ob katerem so se vsi, ki so ju opazovali, hahljali, zalotil župnik. Povabil ju je k sebi in jima na primeren način razložil, kaj to pomeni, da zakonca hočeta ''podmazati fedre'' pri postelji. Spet drug primer, ki ga je župnik zapisal tudi v župnijsko kroniko, govori o možu, ki se je v župnišče prišel pritožit čez ženo, češ, da jo je Bog kaznoval s krvavitvami, kar pomeni, da ga je verjetno varala.
Ali so bili naši predniki prav tako vroče krvi, kot smo danes?
Mislim, da še bolj. Zlasti moški. Bili so prepričani, da je spolnost njihova pravica, zaradi tega je bilo med zakonci nešteto prepirov, ker ženske niso bile zmeraj voljne izpolnjevati svojih dolžnosti. ''Opravljanja dolžnosti'' pa je bilo precej več kot danes.