Že od kar pomnim, se mi je prvi november zdel žalosten praznik. Morda zato, ker je to dan, ki je posvečen spominu na to, česar nimamo več oz. bolje rečeno, na nam drage ljudi, ki jih ni več med nami. A z leti sem žalost ob tem prazniku začela dojemati nekoliko drugače, predvsem v luči tega, kako malo znamo včasih ceniti ljudi takrat, ko so še med nami. Pa ne le ljudi, temveč tudi sebe, vse kar smo in kar imamo.
>