Potem pa nazaj v Čengdu. Spet tri ure vožnje, ker kombi ni potegnil več kot sto na uro, čeprav bi lahko vozil 130. Kaj moreš? Pred hostel smo prispeli ob pol šestih. Samo osvežili smo se in se s taksijem odpeljali v center mesta pogledat glavni trg z mogočnim spomenikom Mao Cetunga, ljudski park, v katerem se ob večerih veliko dogaja: nastopi folklornih skupin, artistov, skupinska rekreacija meščanov ob aerobiki ali ples na popularno glasbo … Kitajci veliko dajo na to. V vseh krajih, kjer smo bili, so ob večerih množice na trgih telovadile, plesale, se razgibavale. Zelo spontano, navdušeno, kot da je takšen način druženja zanje samoumeven.
Vsekakor je treba poskusiti tudi sečuanske kulinarične dobrote! Sečuanska kuhinja je znana po močno začinjenih jedeh, posebno juhe z rezanci in veliko zelenjave ter malo mesa ali juhe s testenimi »žepki«, polnjenimi z mesom ali zelenjavo, so odlične – močno začinjene s čilijem in posebno vrsto popra, ki ga gojijo le tukaj. Najljubša pijača Kitajcev pa je seveda čaj. Kamor koli prideš, te najpprej »osrečijo« s skodelico čaja. Obred priprave in pitja čaja ima na Kitajskem večstoletno tradicijo. Kako čaj pravilno pripraviti, postreči in z užitkom zaužiti, pokažejo hostese v čajnicah ali v boljših prodajalnah čaja. Le-teh pa je res veliko, dejansko na vsakem vogalu. Najbolj cenijo pu-erh, oolong, črni, zeleni in jasminov čaj. Vsak od teh čajev učinkuje drugače, vsak je namenjen blaženju drugih človekovih tegob, a resnici na ljubo se v to nisem kaj dosti poglabljala.
Nekoč je preko Kitajske, Indije, do višav Tibeta in še dalje peljala znamenita Čajna pot, zahvaljujoč le-tej se je pitje čaja prijelo tudi v drugih delih sveta.
Čudili smo se, kako ljudje med jedjo na ves glas cmokajo in srkajo hrano, a takšen je običaj, kakor sodi v folkloro tudi pljuvanje (predvsem počno to moški) na ulici, med vožnjo skozi okno vozila …
Med pandami
Sečuan slovi tudi kot dežela velikih pand. Kakšnih 6 kilometrov iz Čengduja se nahaja vzrejni center pand, ki je vsekakor zanimiv turistični cilj. Obiskovalci si lahko ogledajo sodobno urejen park, v katerem pod strokovnim vodstvom spoznajo življenje črno-belih velikanov, veliko pa tudi o delovanju centra in skrbi za te redke, močno ogrožene živali, ki jih je v naravi le še kakšnih 1500. Ogroža jih predvsem človek s svojimi nespametnimi posegi v naravo, saj krči njihov življenjski prostor, vse manj je tudi nekoč obsežnih nasadov bambusa. Če bi hoteli videti velike pande v naravnem okolju, bi se morali podati v 140 kilometrov oddaljen rezervat velikih pand Wolong, a so nam povedali, da je v bistvu zelo malo možnosti, da bi v Wolongu naleteli na pande, saj se živali ljudi izogibajo, če se hočeš s katero srečati, lahko traja več dni, celo teden. Teh dnevov pa seveda nismo imeli na zalogi, zato smo se zadovoljili z ogledom vzrejnega centra sredi Čengduja.
Vodič po centru nas je pošteno zdelal. Prehodili smo kar nekaj kilometrov, park je namreč zelo velik. Pri visoki temperaturi (35 stopinj Celzija) in sečuanski vlagi se znojiš že, če pregloboko premišljuješ! Hodili smo po strmih poteh malo gor, malo dol, občudovali krasne pande, ne samo teh velikih, ampak tudi rdeče – mačje pande. Videti so res veličastni in zdelo se nam je, da so živali v urejenem okolju vzrejnega centra zadovoljne, mirne, morda celo srečne – kdo ve?
Velike črno-bele pande veljajo za najdragocenejše sesalce na svetu, prav zato, ker so izjemno ogrožene. V naravi živijo le v obsežnih bambusovih gozdovih osrednje Kitajske. Kitajci so zaščitili 13 gorskih rezervatov za pande, vendar so ti med seboj zelo oddaljeni, zato ne more priti do srečanj živali iz različnih »družin«, torej prihaja do križanj med sorodnimi posamezniki, kar pa ni dobro. Prav zato se Kitajci v vzrejnem centru v Čengduju močno trudijo vzrediti čim več osebkov v umetnem okolju, pri tem pa se poslužujejo seveda tudi umetne oploditve. Beležijo odlične rezultate.