Velika, na prvi pogled okorna žival s črnimi šapami, uhlji in obroči okrog oči ter »pasom« na plečih, sodi v družino medvedov, čeprav je po zgradbi telesa podobna rakunu. Telo je dolgo 120-150 centimetrov, ima zakrnel, 12 centimetrov dolg rep, telesna teža pa je 75-160 kilogramov. Zanimivo je opazovati tega velikana, kako ves pohleven stoično mirno počiva na svoji ogromni zadnjici in ves dan žveči bambus. Čeprav ima zobovje kot mesojedi sesalci, je postal izrazit rastlinojed. Prav zato je tako ogrožen; Kitajci namreč kar naprej krčijo bambusove nasade, saj potrebujejo vse več obdelovalnih površin. Dežela z 1,3 milijardami prebivalcev pač potrebuje nepredstavljive količine hrane! Videli smo pa, da v Čengduju pande hranijo tudi »s torticami« - posladek iz riža, soje, mineralov in vitaminov.
Popeljali so nas od postaje za parjenje, mimo »porodnišnice«, bolnišnice za bolne živali, videli smo igrišča mladičev, razstavni paviljon, kjer imajo vsak dan predstavitev poteka hranjenja večje skupine pand, v muzej o zgodovini pand in nastanku vzrejnega centra in še in še … Sprehajali smo se ob velikih nasadih bambusa, ki je osnovna hrana pand.
Če se želiš fotografirati z mladim pando, ti ustrežejo – za 1000 juanov (1 evro = 9 juanov). Ogledali smo si dokumentarec o nastanku in delovanju vzrejnega centra, o zanimivem življenju pand od parjenja na vse mogoče načine pa do odraslosti. Zanimivo in nadvse poučno. Ker pa je povsod tudi kakšna šoping točka, Kitajci so namreč odlični trgovci, smo seveda lahko tudi nakupovali: igrače pande, magnetke, torbice, nahrbtnike, obeske, fotografije … vse z motivi pand.
Proti jugu – v Junan
Ob pol treh smo se pa s hostelskim kombijem odpeljali na ogroooomno železniško postajo v Čengduju. Čakala nas je 18-urna vožnja z vlakom do Kunminga v Junanu! Toliko ljudi na kupu še v življenju nisem videla! Orjaško mravljišče. Ker ni bilo nobenih napisov v latinici, povsod le kitajske »grabljice«, smo vprašali na vsakem vogalu, kam naj sploh gremo. Ni bilo težav, na vozovnici je bila šifra K 151 in to je bila oznaka našega vlaka. Samo temu je bilo treba slediti. Sprevodnica nam je pred vstopom v vagon vzela vozovnice in nam izročila 2 vijoličasta in dva modra kupona, kar je pomenilo, da imamo v spalniku 2 srednji in dve najvišji ležišči. Spodnji ležišči – rdeča kupona – sta zasedla Kitajca. Pa smo mislili, da imamo zakupljeni spodnji ležišči, da bi imeli kje sedeti, dokler ni čas za spanje. Ob robu vagona pod okni so sicer bili sedeži, a taki za komaj polovico riti. Odkrili smo »jedilni« vagon z dobro hrano in tam smo potem v miru povečerjali, posedeli in poklepetali. Ure so kar letele.
Ugotovili smo, da je potovanje z vlakom vendar udobnejše kot tisto 9-urno z letalom od Budimpešte do Pekinga. Tu se lahko sprehajaš, poležiš, stojiš ali sediš in ne čutiš otečenih nog ali skrotovičenega telesa.
Ob desetih so pogasili luči in brez težav smo zaspali. Bil je zelo »znojen« dan, že od tega si ves na psu, a v vlaku je bilo prijetno hladno. In udobno. Kitajski vlaki so zakon!