Majhna prestolnica z velikim srcem
Naslednje jutro. Bila je nedelja.
Ob sedmih smo že sedeli v veliki jedilnici – seveda spet sami – in 6 natakarjev je čakalo, da nam lahko znosi hrano na mizo. Tokrat smo dobili čaj/kavo, koruzne kosmiče z mlekom, stepena jajca s toastom, marmelado in čajno maslo, fakini so pa spražili celo slanino, a so jo prinesli na mizo, ko smo jajca in toast že zdavnaj pojedli! Namerno, ne? Več jim je ostalo za malico.
Potem smo pa hiteli kot blisk. Najprej smo se odpeljali na mestno tržnico, ki je najbolj živahna prav v soboto in nedeljo. Lepo urejena, dobro založena in zelo čista tržnica, kjer dobiš vse, kar ti srce poželi. Kupili smo kilo rdečega riža in kilo ličija, saj sadja nikjer ne nudijo k obrokom. Čudno, a ne? Toliko ga je tod okoli, da bi moralo biti na mizi ob vsakem obroku, v hotelu celo ves dan.
Nedaleč od tržnice je veliki stadion Shanglimithang, kjer smo nekaj časa spremljali lokostrelski dvoboj dveh močnih ekip. Lokostrelstvo je nacionalni šport Butana, poleg njega še suvanje krogle, ki izvira iz metanja kamenja, in khuru, metanje puščic, podobno kot pri pikadu. Bilo je zelo zanimivo, posebno tedaj, ko je kateri od tekmovalcev zadel v 140 metrov oddaljeno, za naše pojme prav majhno tarčo. Takrat je cela ekipa začela plesati, peti in slaviti svojega junaka. Vsi v kiklah so bili kot veliki otroci, ki se prešerno zabavajo, čeprav bi z modernimi loki in morilskimi puščicami lahko koga tudi prebodli do smrti. A Čimi je povedal, da se nesreče ne dogajajo. Tekmujejo vendar mojstri!
Opazili smo, da ne smemo reči ničesar negativnega o Butanu ali se čemur koli posmehovati, ker se s Pemo takoj razburita. Ali sta takšna domoljuba ali pa so navodila lastnika agencije tako stroga, da morata odreagirati na vsako malenkost, ki bi krnila slavo in ugled domovine. Kdo ve? Drži, da so Butanci izjemno ponosni tako na svoje vladarje kot na domovino, zgodovino Butana razlagajo kot najdragocenejši zaklad, ki jim ga je usoda podarila. Saj je res čudež, kako uspešno so se Butanci skozi stoletja, zahvaljujoč modri politiki kraljev, ubranili pred velesilama Kitajsko in Indijo, ki sta pogoltnili vase kopico močnih kraljevin (Guge in Šigatse ter Lhaso na Tibetu, Kašmir, Ladak, Zanskar, Sikkim v Indiji, Hunzo, Gilgit v Pakistanu). Velike podobe vseh petih »zmajskih« kraljev so obešene v bistvu povsod: v hotelih, v lokalih, na letališču, celo po domovih. Ljudstvo je silno ponosno na svoje monarhe.
Po ogledu lokostrelskega dvoboja smo se povzpeli na bližnji grič in postali pri memorialni stupi, zgrajeni 1974., ki je v bistvu romarski kraj, posvečena je pa spominu na 3. zmajskega kralja- Jigmeja Dorjija Wangchuka. Seveda se je bilo treba skupaj z drugimi romarji trikrat sprehoditi okoli stupe v smeri urinega kazalca, zavrteti molilne mlinčke in potem smo lahko šli dalje. Ugotovili smo, da sta Čimi in voznik zelo vzorna budista, V vsakem samostanu sta pokleknila v skladu s tradicijo, darovala ngultrume in prejela sveto vodo.
Odpeljali smo se še na enega od vrhov nad mestom ter uživali ob čudovitem razgledu na Timpu, obenem pa postali na gradbišču, kjer je rasla mogočna Budova statua (okrog 40 metrov v višino). Ne more se pa kosati s tistimi v Bamianu v Afganistanu, ki so jih uničili talibani, ali pa z orjaškim Bodo v Lešanu na Kitajskem.
Takini, nune in zanimive legende
Naslednji korak v osvajanju mesta je bil obisk rezervata takinov – Motitanga, ki se razprostira med griči nad mestom. Takin je butanski narodni simbol (vrsta goveda). Pošteno vroče je bilo, ko smo lezli po stezicah do ograjenih predelov rezervata. Čimi je povedal legendo o nastanku takina. V 16. stoletju je živel razvraten lama Drukpa Kunley, ki se je imel za zelo modrega misleca. Baje je na veliko občeval z ženskami, in ko je kje dobil bel šal dobrodošlice, ga je zvezal okoli svojega falusa, ne okoli vratu. V spomin na njegovo razvratnost še danes rišejo na hiše velike faluse, ki naj bi ljudi spodbujali k seksu, ustvarjanju otrok, širitvi družin.
Torej - ljudje tega lame niso jemali posebno resno. Nekoč so ga spodbudili, naj s čudežem dokaže, da je res moder in mogočen lama. Dali so mu kozjo glavo in kravje telo in rekli, naj iz tega naredi čudež. Lama Drukpa Kunley je, ne bodi len, združil/zlepil oba dela in nastal je takin. Vdihnil mu je tudi zmožnost letenja in ga »nastanil« v višavah Himalaje, kjer še danes biva in je seveda zaščiten. Takin je postal eden od simbolov Butana.
Žal smo uspeli videti le mladiča in še to od daleč, tako da nimam pred očmi prave takinove podobe. So kar redke živali, najdemo jih še v gorah Butana na višini nad 3000 metrov, v delu Kitajske, v Burmi in Nepalu.
Ko smo se spuščali nazaj na parkirišče, smo lahko na zelenici občudovali tekmovalce v khuruju. To je po mojem cenejša varianta lokostrelstva. Vse skupaj je namreč potekalo zelo podobno, le da je bila tokrat tarča oddaljena od metalcev le okrog 40 metrov. Moški so se tudi tu veselili kot šolarčki, vmes pa veselo popivali. Prava nedeljska fešta!
Naslednja postaja je bil samostan Changankha iz 15. stoletja, ki ga je dal zgraditi Nima, sin lame Phaja Drugma Sinpa. Čimi je povedal zgodbo o nastanku samostana. Nima se je zaljubil v lepo princeso in sta se poročila. Rodilo se jima je 7 otrok. Nima je želel preveriti, če so njegovi otroci vredni dobrega življenja ali ne. Vrgel jih je v reko v veri, da bodo, če so dobri, splavali na površje in preživeli. Trije so utonili, štirje so se pa res dvignili iz globin, a je deroča reka še tri odnesla v smrt. Samo en otrok je preživel in postal ugleden, spoštovan lama. Njemu v čast je Nima dal zgraditi samostan, kamor tudi še danes ljudje prinašajo svoje otroke, da bi jih posvetili in jim tako zagotovili srečo.
Ogledali smo si še samostan nun Zulukha. Menda je trenutno v samostanu kar 30 do 50 nun. Videli smo prav mlade nune, stare okoli 10 let, morda celo manj. Grozljivo! O tem, ali bo dekle šlo med nune, odločajo seveda starši. Deklice pošljejo v samostan pogosto iz številčnih družin, ker jih ne morejo preživeti. Čimi je dodal še, da je za družino še vedno velika čast, če gre sin med menihe ali hči med nune. Družina ima potem tudi določene olajšave pri davkih. Če pa dekle ali fant kasneje izstopi iz reda, mora poravnati visoko »odškodnino« državi. Zanimivo, ne? Zdi se, da hoče imeti država čim več menihov in nun, da utrdi vero, ki je najbrž v škripcih tako kot krščanstvo in druge svetovne veroizpovedi.