Preprosti ljudje svetlih oči
Sprejela nas je prijazna domačinka – gospodinja, ki nam je razkazala hišo od kleti do podstrešja, tako da smo dobili dober vpogled v bivalne razmere butanske kmečke družine. Vse hiše v Butanu so zidane iz kamna in lesa, veliko lesa, tako domovi izžarevajo posebno toplino. Fasade so okrašene s pisanimi vzorci, kot že rečeno, pa radi naslikajo na svoje hiše »dobrega zmaja« za srečo, belega levčka, ki je baje tudi srečenosec, faluse za veliko družino … Praviloma ima vsaka kmečka hiša tudi družinski oltar, ki zavzame kar celo sobo. Tam darujejo, prižigajo kadilo, molijo … Seveda se tudi tu veliko spreminja, kmetije se modernizirajo, gospodinje uporabljajo sodobne gospodinjske pripomočke itd. Vse sobe so bile tapecirane s tankami ali tkanimi verskimi podobami. Postelj, kot jih poznamo mi, nimajo, spijo na ležiščih na tleh ali na privzdignjenih odrih.
Gospodinja nam je ponudila slani čaj z jakovim maslom, ki je bil po okusu kar v redu, zaradi soli je osvežilen, nato je pa ženska prinesla na mizo še domače žganje. To pa je bilo res katastrofa – kislo kot pokvarjen jabolčni kis! Tega pri nas pač nihče ne bi pil! Nismo ga niti mi. Smo ji pa ponudili našo domačo slivovko in ženska ni prišla k sebi od navdušenja. Obljubila je, da ga boi popila vsak dan le za navoj plastenke, v kateri smo ji darilo prinesli. Kar naprej je previdno ovohavala tekočino in po mojem bi najraje odpila dober požirek, a si zaradi naših radovednih pogledov ni drznila.
Ugotovili smo, da živijo ljudje za naše pojme zelo skromno, a jim ničesar ne primanjkuje. Na podeželju ima vsaka družina svojo hišo, okoli nje polja, pašnike za živino, tako da se sami preskrbujejo. Ženska ima v butanski družbi pomembno vlogo. Lahko si omisli več mož hkrati, da zagotovi dovolj rok za potrebe kmetije in seveda dovolj otrok, ki bodo nadaljevali delo. Srednji sloj prebivalstva pa živi pretežno v mestih (uradniki). Preživljajo se iz mesečnih plač, ki so visoke tam okoli 50 evrov in z njimi pokrijejo življenjske stroške. Peti zmajski kralj rad pove: »Delajmo zmerno, jejmo zmerno, omejimo stres, ne ženimo se za bogastvom – in bomo srečni!« Vpliv zahoda je seveda vse bolj prisoten: tehnični predmeti, ki jih Butan uvaža iz Indije, lajšajo vsakdanjik, a povzročajo propadanje ljudskih obrti, zato predvsem v samostanih spodbujajo učenje tkanja, čevljarstva, lončarstva, mizarstva … Tudi turizem ima močan vpliv tako na oblačenje mladih kot na njihov pogled na svetovno dogajanje. Prinaša pa tudi negativne vplive: kajenje, alkohol, droge …
Po ogledu kmetije smo si izposlovali eno uro prosto v centru Para. Fotografirali smo Andreja, ko si je v prodajalni pomerjal narodno nošo, ko je pa slišal ceno celotne opreme, ga je minilo, da bi si jo kupil. Najcenejša varianta bi ga stala 3000 ngultrumov, kar ni mačji kašelj.
Po šopingu smo posedeli na glavnem trgu in opazovali dogajanje. Otroci so se igrali in vzklikali, ženske so vrtele molilne mlinčke in žebrale svoje mantre, mimo so vozili tovornjaki z indijskimi vojaki. Menili smo se o tem, kaj se zgodi, če se npr. butansko dekle zaljubi v indijskega vojaka. V Butanu noben tujec namreč ne more dobiti državljanstva. Torej je edino možno, da se takšni pari preselijo v tujino. To mi pa ni všeč, nekako ozko se zdi. Kot da se imajo Butanci za nekaj več, izbran narod ali kaj takšnega.
Pošteno utrujeni smo se pripeljali v sedmo vas od Para v hotel Ugyen Phendeyling Resort. Nismo bili edini gosti! Srečali smo dve Danki in Nemca, ki smo jih videli že prejšnji dan med riževimi polji pri samostanu Chimi. Hotel je bil zelo slikovit, pobarvan na rdeče in lepo dekoriran, sobe razdeljene po depandansah, ni pa bilo niti TV aparata pa tudi interneta ne! Saj je bilo videti lepo, a res bogu za hrbtom in ni bilo možnosti oditi kam po svoje.
Večerja ni bila bogve kaj. Sama zelenjava in riž, nekaj preveč pečene mastne slanine in kompot. Zdelo se nam je, da se na silo spreminjamo v vegetarijance. Še malo, pa bomo začeli sanjati o pečenki, paniranem puranjem mesu ….
Okrog devete smo se spravili v posteljo. Naslednji dan je bil zelo pomemben, namenili smo se kreniti že ob pol osmih. Cilj: Tigrovo gnezdo visoko med oblaki!
Tigrovo gnezdo med oblaki
Vso noč je po malem deževalo. Nisem mogla spati, čeravno so bile postelje zelo udobne. Joži je vključil celo električni radiator, da sva imela prijetno temperirano sobo. Andrej je imel tudi tukaj svoj prostor – dvoposteljno sobo poleg najine. Lep čas sem razmišljala, kakšen neki bo dan, ki je bil pred nami. Skrbel me je vzpon do Tigrovega gnezda. Iz Andrejeve sobe smo »postojanko« med oblaki le približno videli. V vrtoglavih višinah je tičala. Čimi je predlagal, naj poskusiva priti do kavarne z razglediščem, ki je kakšnih dvesto metrov niže. Od tam se Tigrovo gnezdo lepo vidi, krasno je tudi za počitek in fotografiranje.
Zakaj ime samostana Tigrovo gnezdo? Ko se je guru Rimpoče, veliki učitelj budizma, pred več kot 1000 leti odpravil s Tibeta na krožno potovanje in da bi pozdravil novega kralja Sikkima, se je ustavil najprej v čudoviti dolini reke Paro. Tu je imel opravek še z neukročenimi zlimi duhovi, ki jih je moral premagati. Legenda pravi, da je jezdil na hrbtu tigrice. Ustavil se je v votlini vrh mogočne sive skale, ki kipi proti nebu 900 metrov visoko nad dolino. Tu je meditiral in v spomin na njegovo bivanje v Paru so zgradili čudovit samostan med oblaki - in samostan je dobil ime Tigrovo gnezdo (samostan Taktsang). Postal je cilj preštevilnih romarjev, ki kljub izjemno zahtevnemu vzponu trumoma prihajajo v Paro.
Zvečer, tik pred mrakom, smo samostan še krasno videli, zjutraj pa je bilo vse v debeli vlažni megli, ki se, tako se je zdelo na pogled, ni nameravala umakniti iz doline. Smola! Bomo sploh videli Tigrovo gnezdo? Mislim, da smo bili vsi pošteno na trnih. Andrej od velikega pričakovanja, Čimi pa, ker je bil v skrbeh, kako bova midva z Jožijem zmogla strmo pot. Le mali voznik Pema je bil ves nasmejan kot vsak dan. Pričakovala sem, da se bosta fanta za strmino oblekla v kavbojke – ampak jok! Pema si je nataknil vsaj adidaske, Čimi pa je krenil v goro kar v svojih elegantnih, lepo zloščenih črnih čevljih. Kmalu mi je postalo jasno, zakaj. Pemi je bilo namenjeno, da bo pospremil Andreja v vrtoglave višave, Čimi je pa ostal kar z nama in najbrž mu je bilo iz izkušenj jasno, da si poleg naju, dveh zmatranih polžev, niti čevljev ne bo uspel umazati.
Pozajtrkovali smo in krenili na »trnovo pot«. Z avtom smo se odpeljali tik pod strme skale, parkirali, pobrali opremo in se zagrizli v hrib. Rekla sva trem mlajšim moškim, naj gredo v svojem tempu naprej, midva bova pa hodila, kakor bova mogla. Andrej in Pema sta se zagnala v strmino, Čimi se naju je pa držal kot klop. Gotovo je takšno navodilo agencije. Bog ne daj, da se zaupanemu ti turistu kaj pripeti!
Sprva mi je še kar nekako šlo, potem pa sem se začela grozovito potiti in srce mi je razbijalo kot pobesnelo. Dobesedno v grlu sem ga čutila. Pot se je vila v cikcakastih serpentinah ali po zasekanih stopnicah, kar je bilo zame še teže premagljivo. Komaj sem se vlekla od serpentine do serpentine. Na vsakem ovinku sem počivala nekaj minut, in ko sem spet normalno zadihala, smo šli po polžje dalje. Lahko bi se odločila za ježo na konjskem hrbtu (ponujeno nam je bilo), a so moški rekli, da je zaradi dežja steza na goro razmočena, spolzka in nevarna, in ker nisem še nikoli jezdila na konju, bi bilo težko, še težje kot peš. Verjela sem, a ko sem videla, kako lepo udobno so nas prehitevali starci na mulah in konjih, bi se pojedla od besa, ker sem se dala pregovoriti. Če me Joži ne bi ves čas vztrajno spodbujal in mi prigovarjal, bi se obrnila in stekla z gore. Grozno mi je bilo, ker strmini ni bilo videti konca. Serpentina za serpentino, samo navzgor, v nedogled navzgor! In Čimi je bil poleg naju, spremljal je moje trpljenje, kar me je še najbolj motilo. Dve debeli uri sva se vlekla navzgor, nekaj korakov prehodila in spet hlastala za zrakom. Ne morem opisati, kako grozno mi je bilo, a oba moška sta me spodbujala, češ da je pred nami do razgledišča (kavarne s teraso) le še sedem minut, le še pet minut hoje, potem po nekem čudežu spet deset, pa spet sedem minut … da bi bilo škoda, če bi se tik pred ciljem obrnila, ker mi bo žal, dokler bom živa … Čeprav sem bila na robu obupa, me je potem, tik pred ciljem, vendar zgrabila neka čudna trma, zbrala sem vse moči in končno zagledala pred seboj gozd rdečih molilnih zastavic ter velik bel čörten. Bili smo na cilju!
Od sreče sem se skoraj utopila v solzah! Še dobro, da je rosilo, tako da smo bili vsi po vrsti mokri in solz ni bilo videti.