O tem, da postaja digitalna pismenost vse bolj nujen pogoj za enakovredno družbeno vključenost, je bilo povedanega že veliko. Tudi o tem, da mora biti usposabljanje za razvoj digitalnih kompetenc dostopno vsem družbenim skupinam, tudi tistim najbolj ranljivim, je vse več govora. Digitalni preboj je tudi ena temeljnih prioritet razvoja Evropske unije in naše nacionalne usmeritve. Oblikujejo se posebne vladne službe in ministrstva, namenjena razvoju digitalizacije na vseh ravneh osebnega in družbenega življenja.
Kaj pa računalniška pismenost starejših?
Četudi nam je epidemija korona virusa prinesla veliko težav, pa je po drugi strani spodbudila in pospešila digitalizacijo družbe, s tem pa tudi večjo računalniško pismenost starejših. Vsa družba se je ob nastopu pandemije zaradi socialne izolacije znašla pred dilemo, ali ostati socialno izoliran ali se vsaj digitalno povezovati s svetom in ostati vključen v dogajanja.
Vseživljenjsko izobraževanje in vseživljenjsko delovanje sta nujna pogoja za enakovredno družbeno vključenost starejših. Tudi po upokojitvi je potrebno ljudem omogočiti osebnostno rast, nadaljnje učenje in delovanje ter možnost predajanja znanja drugim. Pandemija Covid-19 je nenadno posegla v delovanje organizacij, ki starejšim omogočamo povezanost, pridobivanje novega znanja in aktivno delovanje v skupnosti. Posledično se je zelo povečala socialna izključenost starejših, še zlasti kot zdravstveno najbolj ranljive družbene skupine med pandemijo, pa tudi zaradi pomanjkanja računalniške usposobljenosti.
Ob prvem valu epidemije v marcu 2020 je veliko število starejših nenadoma ostalo brez možnosti socialnih vezi, vključenosti in povezovanja. Organizacije nismo bile pripravljene na to nenadno prekinitev delovanja, starejši večinoma niso bili dovolj digitalno usposobljeni, da bi se lahko takoj prilagodili prehodu na delovanje prek spleta. Epidemija je izjemno povečala razkorak med digitalno pismenimi in digitalno nepismenimi starejšimi.
Tisti, ki so nove tehnologije že poznali, so se večinoma dokaj uspešno vključevali v razne dejavnosti prek spleta, ohranjali stike po digitalni poti, medtem ko so ostali starejši, in njih je bila pretežna večina, ostali zunaj digitalne socialne vključenosti. Spletna orodja namreč omogočajo interaktivno komunikacijo med ljudmi, medtem ko je spremljanje drugih medijev (radia, TV, pisnih medijev) enosmerna komunikacija, v kateri smo zgolj pasivni udeleženci.
Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje smo v digitalizacijo starejših vložili veliko prizadevanj. Že v poletnih mesecih leta 2020 smo izvedli 35 brezplačnih računalniških delavnic za uporabo digitalnih orodij za izobraževanje na daljavo, ki se jih je udeležilo 23 mentorjev in 344 študentov Univerze za tretje življenjsko obdobje. Pripravili smo tudi priročnike z navodili za uporabo Zoom aplikacije. Tovrstna usposabljanja smo ponovili tudi v poletnih mesecih leta 2021.
Vlaganje v usposabljanje za uporabo digitalnih orodij se nam je obrestovalo, saj je število vključenih v spletne izobraževalne programe zlagoma vse bolj naraščalo. Ko smo udeležence izobraževanja na daljavo povprašali, v čem vidijo njegovo prednost, smo prejeli široko paleto odgovorov: spletno izobraževanje daje občutek povezanosti, vključenosti v dogajanja, spodbuja in ohranja telesno in duševno zdravje, je bolj varno (manj možnosti za okužbe), razvija se računalniška logika in digitalne spretnosti, je bolj enostavno in pripravno (bolje vidijo in slišijo, ne izgubljajo časa s potjo na izobraževalna srečanja ipd.), postajajo neodvisni od pomoči drugih, daje jim zaupanje vase in v svoje spretnosti.
Sklenemo lahko torej, da so starejši, ki so se vključili v izobraževanje na daljavo, prepoznali veliko prednosti tovrstnega načina izobraževanja. Še več, kar 38 % jih želi nadaljevati z izobraževanjem na daljavo tudi v bodoče. Delno je ta rezultat pripisati tudi dejstvu, da so epidemiološke razmere v prihodnosti še vedno negotove. Izobraževanje na daljavo jim torej pomeni določeno stopnjo socialne vključenosti, po drugi strani pa varnost za zdravje in enostaven dostop do izobraževanja.
V letu 2021 je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje uspešno kandidirala na razpisu Ministrstva za javno upravo za digitalizacijo nevladnih organizacij s projektom Digitalna univerza za tretje življenjsko obdobje. Projekt namenjamo krepitvi digitalnih spretnosti zaposlenih, animatorjev in članov študijskih skupin. Razvijamo sodobno računalniško aplikacijo za bolj učinkovito in racionalno izvajanje delovnih procesov (vodenje evidenc članov, mentorjev in animatorjev, pregled izobraževalnih programov in študijskih skupin, evidentiranje članarin, vključenost članov v izobraževalne programe, vodenje statistik itd.) kot tudi za bolj enostavno in pregledno digitalno komunikacijo s člani študijskih skupin.
V okviru projekta izvajamo 8-urno brezplačno računalniško opismenjevanje 200 starejših, ki poteka na različnih stopnjah, od začetne do nadaljevalnih. V izvajanje računalniškega usposabljanja se vključujejo študentke andragogike, ki v naši organizaciji opravljajo študijsko prakso. Delo mentorja učne skupine je zlasti na osnovni in nižjih stopnjah zahtevno, saj mentor težko sledi napredku vsakega posameznika v skupini. Sodelovanje študentk pri individualni pomoči posameznemu članu je zato zelo dobrodošlo. Kot je dejala ena od študentk: »Včasih je dovolj že to, da pomagam s klikom na miško ali opozorim na kakšno ikono na zaslonu in že lahko član skupine lažje sledi mentorjevi razlagi.«
Vsekakor nas kot družbo čaka na področju digitalnega opismenjevanja starejših kot tudi pripadnikov drugih ranljivih družbenih skupin še veliko dela. Naše izkušnje kažejo, da kratkotrajni računalniški tečaji z zgoščenimi vsebinami praviloma ne dajejo dolgoročnih rezultatov. S tehnologijo je potrebno vsakodnevno živeti, jo uporabljati, le tako lahko postane del našega življenja, sicer se znanje izgubi in pozabi. Poleg tega se tehnologije hitro spreminjajo, nadgrajujejo in je potrebno redno slediti vsem novostim. Digitalizacijo starejših bo vsaj do neke mere zagotovo pospešil tudi letos sprejeti Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti, ki bo starejšim od 55 let omogočil brezplačno udeležbo na tečajih za pridobitev osnovnih digitalnih veščin.
Kakorkoli, brez digitalnega znanja ostajamo izločeni iz družbe, odvisni od pomoči drugih, predvsem pa nam poznavanje sodobnih tehnologij lajša življenje na mnogih področjih, od spletnih rezervacij in nakupov, socialnih stikov prek družbenih omrežij in video povezav, e-knjižnic, virtualnih ogledov muzejev in galerij po vsem svetu, do e-zdravstva, e-izobraževanja, e-bančništva, e-uprave itd. Domala ni področja, ki se ne bi vse bolj digitaliziralo, vse bolj pa potrebujemo tudi čedalje več znanja za uporabo digitalnih orodij. O sodobni digitalni družbi ne moremo govoriti, če ne omogočimo razvoja digitalnih kompetenc tudi starejšim, ki jim poznavanje novih tehnologij poleg samostojnosti pomeni tudi stik in povezovanje z mlajšimi generacijami.
Alijana Šantej, Urška Telban, Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje