Izraz »gregorčki« se je zanje uveljavil v zadnji tretjini 20. stoletja. Na podlagi večletnega strokovnega raziskovanja je dr. Bojan Knific napisal prvo knjigo o gregorjevem, ki je prav danes izšla pod okriljem Tržiškega muzeja, predstavili pa so jo na dopoldanski novinarski konferenci v Galeriji Atrij Občine Tržič. Zvečer ob 17.30 pa bo v njej še odprtje razstave z naslovom »Z obredom nad neredom«.
Knjiga »Ko gre luč v vodo in se prične pomlad« bralcu na prijeten način predstavlja praznovanje gregorjevega na Slovenskem, sorodna praznovanja drugod v Evropi in razkriva mitološka ozadja spuščanja luči po vodi. Prikazuje šego, kakršna je živela v preteklosti, njeno preoblikovanje do sodobnosti in ponuja pot njenemu prihodnjemu razvoju. Je bogato opremljena s prek 200 starimi in novejšimi fotografijami, ima znanstvena aparat in sodi med najpomembnejša sodobna etnološka dela s področja obravnave šeg in navad na Slovenskem. »Prva omemba šege iz Tržiča iz leta 1900 govori, da so bile hišice narejene iz papirja, imamo pa tudi podatke o tem, da so po vodi spustili jerbase z oblanci, jih polili s smolo in zažgali. V Kropi so s smolo oblili cokle in jih spustili v vodo. V zadnjem času pa izdelujejo v tržiških vrtcih in šolah raznovrstne gregorčke različnih oblik in tako nekdanjo šego povezujejo s sodobnim časom, razmišljajo o dediščini in se z njo ukvarjajo na svoj način. To je tudi eden od načinov, da se bo šega ohranila. Šega mora imeti svojo funkcijo v svojem času, čeprav je zdaj preoblikovana v turistično oz. vzgojno prireditev,« je knjigi na pot povedal avtor dr. Bojan Knific.
Le malo ljudi ve, da ima šega spuščanja luči po vodi globoke korenine. Poznajo jo marsikje v Evropi – zlasti na Bavarskem, v Švici in Franciji, a tudi drugod. Razvila se je iz predkrščanskega obredja – magičnega dejanja, ko so ljudje ob začetku novega leta s posebnim obredom, pri katerem so na/v vodo dali ogenj, nadvladali grozeči nered. Razstava Tržiškega muzeja je prva, kjer ob predstavitvi rokodelske tradicije niso razstavljeni le gregorčki, barčice in drugi predmeti, ki jih ljudje spustijo po vodi. Opozarja na širši kontekst in večstoleten razvoj šege, zlasti na njene predkrščanske korenine. Razstavljeni so različni stari gregorčki – tudi mnogo takih, ki doslej niso bili postavljeni na ogled, med njimi gregorčki, ki jih je pred leti kot makete tržiških hiš izdelal Boštjan Meglič.
Na pobudo Tržiškega muzeja, je bilo spuščanje gregorčkov leta 2016 vpisano v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine, s čimer je dobilo vseslovenski pomen, z njim pa tudi skrb za ustrezno ohranjanje in razvijanje. Tržiški muzej se je s tematsko razstavo, oblikovano na podlagi podrobnega proučevanja šege, pridružuje prizadevanjem drugih strokovnih inštitucij, da bi spuščanje gregorčkov dobilo ustrezno mesto v sodobni slovenski družbi. »Knjiga je bogat vir za vse, ki se bodo želeli s to šego ukvarjati in raziskovati v prihodnje. Razstava je podprta z raziskavami in najnovejšimi spoznanji in prikazuje šego od pradavnine do današnjih dni. Tržiški muzej je to šego vzel pod okrilje, ker je preučevanje etnoloških vsebin v Občini Tržič naše področje. Prvi vzgib za obširnejše delo, da o šegi čim več zapišemo, jo populariziramo in jo ohranjamo prepoznavno pa je tudi posledica dejstva, da v Sloveniji vedno bolj čutimo vplive tujih komercializiranih kultur, ljudje prevzemajo tuje šege, naše pa ob tem bledijo« pravi Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja.