Človek, ki ostane sam, doživi velik šok. Vse, kar je bilo prej svetlo in pomembno, postane popolnoma brezpredmetno. Zazdi se, da ni več nobene stvari, ki bi se je lahko veselil. Pred njim je le žalost, solze, trpljenje. Včasih je tako hudo, da tisti, ki žaluje, resnično misli, da mu bo počilo srce, a vendar, nekje na drugi strani, po prehojeni trnovi poti, se zazdi, da zasveti luč. Drobna, majhna bilka. In te se je potrebno močno okleniti. In spet zaživeti.
Zakonec, ki je doživel izgubo partnerja, gre skozi več faz žalovanja in prav je, da se zavedate, skozi katera obdobja se bo prehajalo, kajti tako se lahko tudi lažje pripravite na vse občutke, s katerimi se boste soočali. Vsekakor je to boleče in polno žalosti, vseeno pa je treba stisniti zobe in preboleti, kar se na prvi pogled zdi nemogoče.
Faze žalovanja
Prva faza je šok:
Šok doživimo ne glede na to, ali smo se že dalj časa pripravljali na to, da bo zakonec kmalu umrl ali se je smrt zgodila nenadoma. Običajno se kmalu po šoku pojavi zanikanje realnega dejstva, da zakonca ni več. Zanikanje je lahko delno ali v celoti (zakonec ne more verjeti, da je res ostal sam, ne želi biti več v istih prostorih, ki jih je delil s preminulim, noče se več družiti z ljudmi, ki bi ga spominjali na izgubo itd). Mnogokrat zanikanje nastopi takrat, ko žalujoči ni čustveno pripravljen na izgubo, pa četudi se je zaveda.
Druga faza je jeza, bes in občutki krivde:
Ta čustva iz nas privrejo in jih na začetku te faze ne moremo učinkovito kontrolirati. Jezni in besni smo bodisi na sebe (na primer da nismo pokojnemu še pravočasno povedali vsega, kar smo mu hoteli) ali na pokojnega, ker nas je zapustil in smo ostali sami. Ti občutki so normalni in ni nič narobe, da se zavedamo, da jih občutimo. Potrebno pa jih je ozavestiti v tolikšni meri, da preprečimo, da bi vodili v morebitno agresijo (običajno do samega sebe). Občutek krivde je zelo težko čustvo, ki se ga ne moremo čez noč znebiti, se je pa treba zavedati, da s časovnim oddaljevanjem izgube tudi njega moč pojema.
Tretja faza je zavlačevanje:
Ni nujno, da se tretja faza vedno pojavi, ker pride do nje predvsem takrat, ko zakonec umira dalj časa, na primer zaradi težke in neozdravljive bolezni, zdravi partner pa se v tem času lahko psihično pripravi na izgubo, do katere slej kot prej pride, vseeno pa še vedno nekako upa, da bo bolni partner ozdravel.
Četrta faza je depresija:
Sedaj se partner sooči z bolečino in se začne zavedati, da je ljubljena oseba res umrla. V tej fazi apatija in obup prevladata nad jezo, do katere pride v prvih fazah žalovanja, tudi sama fizična aktivnost se zmanjša, lahko se pojavijo različne bolezni, brezciljnost, saj so obrambni mehanizmi v veliki meri odpovedali.
Ta faza je lahko zelo dolgotrajna, trdovratna in ogrožujoča za posameznika zato je treba osebo vzpodbuditi, da se sčasoma začenja zavedati življenja okoli sebe in se ne predaja kar naprej žalosti, obupu in brezvoljnosti. To težko obdobje naj bi trajalo nekako največ do dve leti.
Peta faza je sprijaznjenje:
To je zadnja faza, v kateri posameznik sprejme realnost in se sprijazni z izgubo. Depresija začenja počasi izzvenevati, opazimo spet lepo stran življenja in se počasi vrnemo nazaj med ljudi. S tem se proces žalovanja na nek način zaključi, samo žalovanje pa lahko traja še zelo dolgo časa, ni pa več ogrožujoče. Posameznik se sčasoma usmeri v različne aktivnost, ki ga odvračajo od neprestanega obujanja spominov na preminulega.
Kako naprej?
Tako si sledijo faze žalovanja. Ker smo si ljudje različni in ker sta tudi zakonca živela v večji ali manjši slogi skozi leta skupnega življenja, so trajanja žalovanja zelo različna. Ko preteče čas, ki je bil potreben, da izzvenijo vse zgoraj opisane faze, bi bilo priporočljivo, da se usmerite v pozitivno plat življenja. Veselite se svoje družine, prijateljev, sonca, vsakega majhnega trenutka, ki polepša življenje. S tem življenjskim optimizmom boste tudi sami pridobili na kvaliteti življenja in tudi fizično se boste počutili mnogo boljše.
Kajti, če se zavijete v trdno žalost in samoto, bo veliko težje prebroditi normalne faze žalovanja in bo težje sprevideti, koliko lepih in polnih trenutkov vas še čaka.
Žalujočemu je potrebno pomagati z razumevanjem, spodbudo in oporo.
Treba se je zavedati, da življenje gre naprej in da ste kljub boleči izgubi lahko veseli, da vseeno še živite in ste hvaležni za vsak dan in prijetno druženje z ljudmi, ki jih imate radi in ki jim ni vseeno za vas.