Starši smo najbolj srečni takrat, ko se otroci osamosvojijo, začnejo služiti svoj denar, bivajo pod svojo streho, si ustvarijo svojo družino, odločajo po svoje in sprejemajo odgovornost za svoja dejanja. Pa vendar, ni vedno tako. Mnogi starši svojih otrok nikakor nočejo izpustiti oziroma zapustiti! Želijo imeti zadnjo besedo, zadnja odločitev mora biti njihova, prisotni morajo biti zraven vsakega dogodka in pogovora. Pa je prav tako?
Naj opišem nekaj primerov, pa sami presodite! So pa vsi, žal, resnični!
Majhna kmetija. Že od nekdaj delavni ljudje. Vstajali so pred soncem, že takrat, ko sem bil sam majhen otrok. Garaško delo ali pa tudi ne. Nekaj glav živine, nekaj zemlje. Njiva, seno, koline …
Stari ata je zbolel, kmetijo pa prepustil vnuku. Kar pa že zdaleč ne pomeni, da ga ni bilo blizu. Še vedno je on povedal, kdaj se bo kosilo, kdaj se bo sejalo, kaj se bo delalo in zakaj. Vnuk je imel vse vajeti v rokah, ali pa raje - delal je. Stari ata pa je bil še vedno gospodar iz ozadja.
Potem se je zgodilo, da je bilo vnuku dovolj, odselil se je, si ustvaril družino na drugi kmetiji, kjer so ga sprejeli odprtih rok in kjer je dejansko žel slavo imena Gospodar. Kaj pa kmetija njegovega starega ata? Zadnjič dva govorila. Še vedno je nekaj glav živine v hlevu, še vedno se kosi. Stari ata je bolan, priklenjen na posteljo, ampak živ.
»Čakamo, da umre. Potem bomo prodali živino, ne bomo več obdelovali zemlje … Do takrat pa najnujnejše opravljam tudi tukaj, čeprav imam čez glava dela s svojo kmetijo. Ampak, čakamo, da umre …«
Škoda, sem si mislil, tako lepa mala kmetija, povsod ravnina, pa kaj, ko stari ata ni hotel prepustiti svojega imetja svojemu potomcu. Pa bo šlo vse z njim …
Zadnjič sem po dolgem času spet srečal znanko. Dolgo je nisem videl, pa me je zanimalo, kako živi. Povedala mi je, da se je z družino odselila. Kar me je čudilo, saj sta z možem uredila stanovanje v zgornjem nadstropju hiše njenih staršev. Razložila mi je, da je s polovico hiše dobila tudi starša.
»Z očetom je še nekako šlo, ampak, mati, ta se je vtikala prav v vse! Ko smo dobili obiske, je prišla k nam, sedla zraven in poslušala. Nobene zasebnosti nismo imeli. Nikoli ni potrkala, nikoli ni vprašala, če lahko vstopi. Ko sem kuhala kosilo, je vedno prišla pogledat, kaj kuham in če mi dobro uspeva. Kar koli sem naredila okrog hiše, ni bilo dobro in je takoj popravila …«
Pa sta šla, z možem in otroki v majhen vikend, kjer so sicer na tesnem, ampak zares na svojem. Sedaj je njena mama predaleč, da bi se ji ljubilo vsak dan petkrat preveriti, če njena hči pravilno preživlja dan.
»Celo ležalnik sva si z možem kupila! In brez slabe vesti leživa kdaj na njem in pijeva kavo!«
Večkrat me pot zanese mimo čudovitega vikenda na robu gozda. Ni to vikend, to je prav lepa in prostorna stanovanjska hiška. Dovolj velika za dva. Še prevelika! Zadnjič sem tam uzrl celo dva človeka. Starejša. Malce smo spregovorili, pohvalil sem, ker je resnično lepo pri njih, majhen vrt obdelan, skalnjak poln rož, okrasni grmički, kamin in miza s klopmi. Čudovito. Raj. Pravi raj. Lep pogled v dolino, bližina gozda, ptičje petje, tišina …
»Pa ne živita tukaj,« sem ju vprašal.
»Ne, ne, kje pa. Živiva v mestu, pet minut stran vožnje z avtom. V hišo smo, skupaj s sinom in njegovo družino,« sta mi pojasnila.
Kasneje sem izvedel, da gospodar noče prepisati hiše v mestu na sina. Sam gospodari in ukazuje. Sin živi z ženo in dvema otrokoma v majhni mansardi. Imajo dom, besede pa ne. Ker njegov oče meni, da njegov sin ni dovolj dober, da bi naprej vodil družinsko hišo. In zato raje mala hiška, ki stoji v raju, sameva …
Povejte mi, kje je tukaj logika? Kje je tukaj razum? Kje je tukaj brezpogojna ljubezen do otrok? In kako lahko potem takšni starejši sploh zahtevajo, da jih bodo otroci razumeli, da bodo zanje skrbeli, da bodo z njimi prijateljevali?
Jaz teh zgodb ne razumem. Mogoče jih vi?