Opažam, da mnogi empatijo enačijo s sočutjem, vendar pa med njima obstaja razlika. Preprosto povedano bi lahko rekli, da je empatija sposobnost vživljanja v občutke drugih. Ko govorimo o empatiji, govorimo o tem, da razumemo in priznamo občutke sogovornika. To pa ne pomeni, da se moramo strinjati z vsem, kar drugi počne ali občuti. Morda bi v podobni situaciji mi ravnali popolnoma drugače, morda niti ne zagovarjamo dejanj drugih, vendar se lahko vživimo v njihovo dojemanje, videnje ali stisko ter jih sprejmemo takšne, kot so.
Kaj pa imamo v mislih, ko govorimo o sočutju? Tu je definicija nekoliko drugačna, saj sočutje pomeni, da čutimo isto kot naš sogovornik, da »prevzamemo« njegove občutke drugega oz. se vživimo vanje do te mere, da jih občutimo tudi mi. Ko nekdo izkuša enako izkušnjo, kot smo jo morda v preteklosti mi, se bomo lahko v celoti ali vsaj delno poistovetili s tem, kar doživlja, in sočustvovali z njim, ne pomeni pa to nujno, da bomo do te osebe lahko empatični.
Bistveni element empatije je tako razlikovanje med našimi občutki in občutki drugih, kar pomeni, da se ne vživimo pretirano v občutke drugih oz. da se vanje ne vživimo do te mere, da bi čutili enako intenzivna čustva kot sogovornik, saj se zavedamo, da tega, kar nam pripoveduje, ne doživljamo mi, temveč on.
PREBERITE TUDI: Kako prepoznate energijskega vampirja? Je v vaši bližini?
Empatija ni prirojena le nekaterim srečnežem, temveč se je lahko naučimo oz. jo razvijemo, prvi pogoj za to pa je, da znamo prepoznati, razumeti in sprejeti svoj način čustvovanja. Brez tega bomo težko sprejeli čustvovanje drugih, hitro se bomo zatekli k tolažbi v smislu: »Ah, daj, ne sekiraj se,« »ne jezi se« itd.
Za empatijo je torej pomembno, da znamo prepoznati in poimenovati, kaj v posameznem trenutku doživljamo, ter da razumemo, da je naše doživljanje in čustvovanje povezano z našimi mislimi in prepričanji in ne z zunanjimi dogodki ali drugimi osebami. Za naše čustvovanje so bistvene naše interpretacije dogodkov, to, kako razumemo in si razlagamo vedenja drugih in dogodke, del katerih smo. Pomembno pa je tudi, da znamo s svojimi čustvi učinkovito ravnati in se zavedamo, da so čustva del nas in ne nekaj izven nas, nad čemer bi lahko izgubili kontrolo, kot radi rečemo. Učinkovito ravnanje s čustvi tako pomeni, da se zavedamo, kaj čutimo, čemu tako čutimo in se zavestno odločimo, ali bomo to besedno izrazili ter kdaj, komu in s katerimi besedami.
Drugi pogoj za razvoj empatije je, da znamo opazovati sogovornikovo neverbalno komunikacijo in prepoznati drobne znake, ki nakazujejo njegovo počutje. Sklonjen pogled sogovornika lahko sporoča žalost ali sram, nasmeh veselje, pokončna drža pa odločnost in prepričanost vase. Pomembno je, da sporočil, ki jih razberemo iz sogovornikove neverbalne komunikacije, ne razumemo kot popolnoma resnična, temveč se zavedamo, da gre zgolj za naša predvidevanja, ki jih obvezno tudi preverimo. Prav preverjanje pravilnosti razumevanja videnih in slišanih informacij je poleg aktivnega poslušanja ključ do boljšega razumevanja sogovornikovega doživljanja. Težko se namreč razumemo in priznamo doživljanje posameznika, če ne vemo, kaj v resnici sploh občuti.
Da bomo lažje razumeli doživljanje sogovornika, si lahko pomagamo tudi s štirimi vprašanji: kako mislim, da se sogovornik počuti, kaj doživlja, kaj bi sogovornik v tem trenutku potreboval ter kako lahko preverim, ali so moja predvidevanja pravilna? Koristno je tudi vprašanje: kako bi se počutil/-a jaz, kaj bi potreboval/-a jaz, če bi bila v situaciji, v kateri je sogovornik?
PREBERITE TUDI: Ali ste anksiozno navezani na partnerja? Preverite znake tesnobne navezanosti
Empatija je pomembna tudi za to, da lažje rečemo ne brez občutka krivde. Biti empatičen namreč tudi pomeni, da znamo določiti mejo odgovornosti oz. mejo, ki v odnosih ločuje našo odgovornost od odgovornosti drugega. Naša odgovornost v medsebojni komunikaciji in odnosih je vse tisto, kar oddajamo na fizični, čustveni in miselni ravni oz. vse, kar je odvisno le od nas, vse ostalo pa je odgovornost sogovornika. Prav z določitvijo te meje in razmejitvijo odgovornosti pa si pomagamo pri ločevanju empatije od uslužnosti. Če vedno ugodimo drugim, ker se nam smilijo ali ker bi se v nasprotnem primeru počutili krivo, nismo empatični. Empatija pomeni, da znamo ločiti, kaj je tisto, kar lahko in želimo naredimo mi, kaj pa mora narediti sogovornik.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.