Sreča ni stanje. Je res le trenutek, pa še to obstaja velika verjetnost, da ga ne bomo zaznali, tega momenta namreč. Zato pa je toliko posameznikov, ki pravijo, da ne vejo, kaj sreča sploh je. Verjamem jim, obenem pa pravim, da morebiti tega hipnega občutka sploh ne zmorejo zaznati, gre prehitro mimo, sami pa so globoko odtujeni od svojih emocionalnih stanj, da bi zmogli prepoznati srečo.
Ljudje govorijo o sreči kot o nečem kar traja, kar se zavedamo in da bo tako v nedogled. Ja? Tako vi občutite srečo? Ali je to zgolj holivudska fikcija prodajanja naših občutenj, ki pa nimajo velike povezave s tem, kako mi čustveno opremljeni v resnici korakamo skozi naša življenja?
Zakaj želimo biti neprestano srečni? No, saj to je navsezadnje utopično pričakovati. Se mi zdi, da če bi bili srečni kar naprej, nas nič ne bi gnalo naprej, v kreativna raziskovanja lastnih notranjih vrtincev ali odnosov, ki jih kreiramo z drugimi ljudmi pa sami s seboj. Sreča verjetno pomeni umanjkanje motiviranosti.
Ko nas nekaj boli, ko smo nesrečno zaljubljeni, ko občutimo stiske in notranje dvoboje in frustracije, običajno izberemo tri poti: prva je, da zberemo pogum in se opremo na notranjo motivacijo in iščemo rešitve, da bi nas nehalo boleti. Da lahko sčasoma morebiti res preidemo kdaj v hipno občutenje sreče. Druga pot je, da se vdamo “brez boja” in poiščemo pot olajšanja preko različnih drog, uradnih-medicinskih ali ilegalnih. Tretja pot je lahko, da pač obstajamo v bolečini in stiski, za svoje stanje obtožujemo druge in smo neprestano v vlogi žrtve in trdimo, da se nam že celo življenje godi krivica in da smo vedno nerazumljeni.
Izbira je vaša.
Torej, kaj je sreča za vas?
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj.