Nekaj let kasneje …
Slišim zvonjenje telefona. Pogledam na zaslon in nasmeh mi izgine z obraza. On je. Stisne me v trebuhu. Le kaj spet hoče. Ne morem verjetni, kako se je spremenil. Vse mu je postalo samoumevno. Včasih mi je govoril kako me ima rad, kako sem lepa. Ne pomnim, kdaj mi je zadnjič to rekel. Včasih bi naredila vse drug za drugega. Danes delam samo še jaz. Zdi se mi, da sem edina, ki v tem odnosu sploh še dajem. On pa nič. Z nogami sem pristala na prekleto trdnih tleh. Sploh ni takšen, kot sem mislila, da je.
Iz razmišljanja me predrami vztrajno zvonjenje telefona. Končno ga poberem in se oglasim. »Kaj hočeš?« rečem nejevoljno.
Kam je izginil nasmeh na obrazu? Kam so odleteli metuljčki iz trebuha? Zakaj ne lebdim več nekaj centimetrov nad tlemi? Kam je izginila zaljubljenost? Kako je možno, da bi še včeraj dala zate vse na svetu, danes pa bi dala vse, samo da te ne bi bilo v mojem svetu? Kaj se je zgodilo, da sva se tako oddaljila?
Tako se sprašuje marsikdo, ki se v določenem trenutku zave, da odnos v katerem je, ni več takšen, kot bi si želel. In potem se začne iskanje krivca. Tega seveda kaj hitro najdemo v partnerju. Čeprav bi ga morali iskati drugje. Če smo iskreni, bi ga morali iskati v sebi.
Če smo na začetku zveze pripravljeni »delati stvari za drugega«, čeprav jih, roko na srce, delamo zaradi sebe in iz svojih razlogov, običajno zato, ker si želimo biti s partnerjem blizu ali pa je to, da »delamo stvari zanj« naš način izkazovanja ljubezni, se po nekem času začnemo osredotočati le na to, kar bi partner moral narediti za nas. Še več, pogosto pričakujemo, da bo celo vedel, kaj je tisto, kar bi moral narediti za nas, ne da bi mu to sploh povedali. Ker on ne zna brati misli, se hitro znajdemo v konfliktu in v igri »kdo bo koga«. In zaljubljenost izpuhti.
Primer: Ona v mislih naredi načrt, da bo jutri popoldne on odpeljal otroke na trening, ona pa bo odšla po nakupih. Hladilnik je že čisto prazen, pa tudi otroka potrebujeta nova oblačila. Ker ve, da on do zdaj ob sredah popoldan običajno ni imel nobenih obveznosti, ji je logično, da bo lahko poskrbel za otroka. Zvečer v postelji mu reče: »Boš lahko ti jutri peljal otroke na trening, jaz moram pa nakupih.« »Jutri? Jutri pa ne morem. Po službi sem dogovorjen s Klemnom,« odvrne on. »Ne moreš prestaviti?« vpraša ona. »Ne, že tako sva se dolgo časa dogovarjala za srečanje,« ji odgovori. »Ja kdo bo pa potem šel po nakupih? Jaz tudi ne bom imela časa za vse,« nekoliko nejevoljno odvrne ona. »Lahko opraviš nakupe v četrtek?« vpraša on. »Ne, v četrtek ne morem,« odvrne ona. »Kaj pa v petek?« poskusi on še v drugo poiskati ustrezno rešitev. »Ne verjamem. V petek bom pozno prišla iz službe,« pravi ona. »Ja kaj je jutri res edini dan, ko imaš čas?« sedaj že malce nejevoljen vpraša on.
Ne bom nadaljevala. Verjamem, da si nadaljevanje pogovora v mislih lahko naslikate sami, če želite. Verjamem tudi, da ste v takšnem ali podobnem pogovoru že kdaj sodelovali. Pogovor med partnerjema se pogosto konča tako, kot da zaljubljenost in kasneje ljubezen, nikoli nista bili del njunega odnosa. Vstopila sta v igro moči, vrtela se bosta v krogu in prehajala iz vloge žrtve v preganjalca in reševalca, ne zavedajoč se, kako takšen način delovanja uničuje njun odnos in onemogoča razvoj pristne in iskrene ljubezni.
Pa ni treba, da je tako. Ko se zavemo, da smo v igro vstopili, lahko iz nje tudi izstopimo. Ko se zavemo, da imamo v odnosih vsi svoja pričakovanja in želje, ki jih je potrebno izraziti na glas in ne le v mislih ter z upanjem, da bo partner naša pričakovanja in želje nekako uganil, se bomo lažje izognili konfliktu. Ko se zavemo, da je potreba po moči ena od naših osnovnih potreb in prepoznamo tudi načine, s katerimi to potrebo v odnosu zadovoljujemo, takrat lahko poiščemo nove načine, s katerimi odnosu in posledično sebi, ne bomo škodovali. Takrat se lahko naučimo, kako v odnosu poskrbeti zase.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.