Če se to ne zgodi že prej, dan spomina na mrtve pri vnukih pogosto sproži kopico vprašanj o smrti.
Od tega, kam je šla prababica po smrti in ali ljudi ne zebe, ko so pokopani v zemlji, do vprašanj o nebesih in joka, ko otrok pomisli na smrt starša ali starega starša.
"Babi, dedi, nočem da umreta."
Kako se torej z vnukom pogovarjati o smrti, da bo prav - tako za otroka kot njegove starše, ki na smrt morda gledajo drugače kot stari starši?
Smrt naj ne bo tabu tema
Kot velja za vse tabu teme, velja tudi za smrt. Če se z otrokom o njej ne pogovarjamo, si bo otrok informacije našel drugje ter si morda smrt ter vse povezano z njo predstavljal in doživljal na popolnoma napačen ter zanj celo škodljiv način.
Zato je zelo pomembno, da med pogovore z vnukom enako sproščeno vključite tudi smrt. Pri čemer ne pozabite, da tudi, ko gre za smrt, ne obstajajo "pravilni" in "napačni" odgovori, temveč le vaši osebni odgovori. Otroku boste o smrti največ povedali tako, da boste v odnosu do nje čim bolj iskreni in osebni.
Preberite tudi: Vnuki vas bodo oboževali, če boste upoštevali te nasvete psihologinje
Zato bodite tudi v pogovoru o smrti z otrokom čim bolj avtentični - pokažite mu tudi vse svoje težke občutke, ki vam jim smrt vzbuja. Otroku tako pravzaprav dajete dovoljenje za občutenje in izražanje tudi neprijetnih in bolečih občutkov, ki so del življenja in se jim ne moremo izogniti ali od njih zbežati.
Sledite otrokovim vprašanjem
Če vas skrbi in ne veste dobro, kaj je za vnukovo starost primerna vsebina glede smrti, se boste tej dilemi najlažje izognili, če boste enostavno sledili otrokovim vprašanjem.
Vsebino seveda ves čas prilagajajte otrokovi starosti, toda ne pozabite biti pozorni tudi na njegova vprašanja in ne le na to, kaj bi mu vi radi na to temo povedali.
Če otroka torej nekaj zanima, mu iskreno odgovorite in pustite, da otrok vaš odgovor sprejme in predela, še preden ga zasujete z novimi informacijami, ki so vam pomembne. Morda vam bo novo vprašanje postavil šele čez nekaj dni, ko boste vi na to temo že povsem pozabili.
Preberite tudi: 5 (psiholoških) tipov starih staršev. Kateri tip ste vi?
Ne bojte se žalosti in solz
S smrtjo so seveda povezane žalost in solze. Vam je nerodno jokati pred vnukom? Vas je strah, da bo vaša žalost prevelik zalogaj za otroka? Prav zaradi teh strahov se veliko odraslih izogiba pogovorov o smrti z otroki. Toda, kaj s tem sporočamo otroku?
Če nas otrok nikoli ne vidi jokati, mu tako sporočamo, da solze v naši družini niso zaželene. In tako bo tudi otrok svojo žalost in solze vse bolj zapiral vase in potlačeval.
Seveda je otroku težko, ko vidi, da njegova babica ali dedek joka, zato pogosto pri tem tudi sam zajoče. Takrat se lahko vsi skupaj objamete in videli boste, da vam bo lažje - kot bi otrok izjokal tudi vaše solze.
Tako kot otrok v svoji stiski potrebuje pričo, so lahko tudi otroci naše priče, ko smo žalostni. Če ne gre za kronično žalost, bo otrok to zmogel in lahko prenesel, ne da bi ga z lastno žalostjo poškodovali.
Zato se spomnite, da ni prav nič narobe, če se boste pred vnukom razjokali od žalosti!
Ko je v družini tragična zgodba, povezana s smrtjo ...
Splav, samomor, prometna nesreča s smrtnim izidom, izginuli sorodnik ... Včasih so v družini prisotne zelo boleče teme, povezane s smrtjo, ki se jim odrasli največkrat izogibamo in to predvsem zato, ker z njimi tudi sami še nismo povsem razčistili.
Kako naj vnuku razložimo družinski samomor, če pa še sami bežimo pred njim?
V takšnem primeru je veliko bolje kot da povsem molčimo, da težek dogodek vendarle omenimo in mu s tem damo priznanje, da obstaja, hkrati pa vnuku povemo, da se o njem težko pogovarjamo, saj nas še vedno zelo boli.
Vnuka lahko usmerite na starša ali katerega drugega družinskega člana, ki mu bo takšen pogovor morda šel bolje od rok, si izposodite kakšno knjigo na to temo in podobno, vsekakor pa otroka ne odrinite z besedami, češ ti si še premajhen za te reči. Tudi molk lahko namreč zelo boli. Celo bolj kot na glas izrečena boleča resnica.
Preberite tudi: 10 idej za preživljanje časa z vnuki v času počitnic